Po več literarnih branjih, recimo v rojstni hiši arhitekta Maksa Fabianija v Kobdilju in pod freskami Toneta Kralja v cerkvi sv. Mihaela v Lokvah, pa tudi po več okroglih mizah in založniških debatah ter raznolikem glasbenem programu je bil v soboto vrhunec letošnjega festivala Vilenica. Zadnje dejanje festivala – podelitev glavne nagrade – se vselej zgodi v veličastni kraški jami, v kateri zmore nizke temperature dvigniti le dobra literatura. Podobno je bilo tudi tokrat s kratkim, a pomenljivim pesniškim branjem štirih gostov – Norvežanke Inger Elisabeth Hansen, Irke Kerrie O'Brien in Esther Kinsky iz Nemčije ter Fahredina Šehuja iz Kosova.
Nagrada Vilenica je letos pripadla ukrajinskemu pisatelju Juriju Andruhoviču. Simpatični Ukrajinec je ob tem poudaril, da se ima sicer raje za predstavnika večkrat zatiranega ukrajinskega jezika kot države: »Raje bi, da bi me večkrat vprašali, iz katerega jezika prihajam.« A kot je povedal, je tokrat prisiljen prevzeti tudi drugo vlogo. Spraševal se je, ali Ukrajincem sploh pripada pravica do upanja, da bi na evropski zastavi kdaj dobili svojo zvezdico, in prosil za solidarnost pri njihovih prizadevanjih za vstop v EU. »Nismo nehali sanjati. Naša prizadevanja se nadaljujejo.«
Med toplino in ambicijo
Že v soboto dopoldan so razglasili tudi prejemnico nagrade kristal Vilenice, ki jo vsakič prejeme eden od gostujočih avtorjev. Tokrat je šla v roke Antonelle Bukovaz, slovensko-italijanske pesnice in performerke, ki je žirijo prepričala s toplino svoje poezije: »Ta po svoji metaforiki, refrenu, ritmu in zgradbi izstopa.«
Njene pesmi se lepo povezujejo s tematiko letošnjega festivala, saj pravi: »Na nobenem drugem kraju ni tako jasno, da resničnosti ni, temveč je/ samo njena interpretacija.« Zaradi nagrade iskreno presenečena in vesela nagrajenka je povedala, da verjame v svojo poezijo in v moč besede.
Vilenica je počastila še enega nagrajenca. To je bil ukrajinski pesnik in pisatelj Andrij Ljubka, ki je prejel pisateljsko štipendijo, s katero Srednjeevropska pobuda (SEP) v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev spodbuja meddržavno sodelovanje in ustvarjanje mladih avtorjev. Trimesečno bivanje v Ljubljani bo avtor izkoristil za pisanje o fenomenu meja med vzhodno in zahodno Evropo, oprl se bo na izkušnjo rimskega pesnika Ovidija. »Za štipendijo sem se prvič prijavil že pred sedmimi leti in ko sem slišal, da dobi veliko nagrado Andruhovič, sem bil prepričan, da štipendije ne bodo podelili Ukrajincu,« je sklenil v smehu.
