Četrtkova okrogla miza je ponudila precej partikularen vpogled v sodobno norveško književnost, ki ostaja v Sloveniji kljub bogati tradiciji še vedno manj znana. Ob izidu antologije norveške književnosti Innsyn sta Vilenico obiskala pesnika Inger Elisabeth Hansen in Torgeir Schjerven, ki sta se z moderatorko Ano Schnabl lotila predvsem vprašanja norveškega jezika, ki ima kar pet uradnih oblik, in jezikovne vojne med dvema glavnima uradnima pisnima oblikama: to sta nova norveščina, ki je svojevrstna mešanica narečij, ter bokmal, ki je danskemu soroden knjižni jezik. Hansenova je najprej poudarila vlogo norveščine po državni osamosvojitvi izpod nadvlade Dancev in Švedov. »A zato še nisem puristka. Nujno je, da damo jeziku možnost, da diha s sociolekti, dialekti, idiolekti.«
Norvežani govorijo v svojem dialektu v vseh govornih okoliščinah, dialekti pa imajo pomembno vlogo tudi na javnem radiu in televiziji. Schjerven je povedal, kako koristno je za pesnika, da govori tudi kak drug dialekt kot v otroštvu in se torej znajde zunaj območja udobja, njegova kolegica pa je dodala: »Ko pišeš, postaneš del zbora vseh glasov, ki so pisali že pred tabo. Jezik te zapeljuje in moraš se mu znati upreti.« Schjerven se je strinjal: »Nova norveščina je idealna za poezijo in dramatiko. Celo če v njej bereš zelo slabo poezijo, zelo lepo zveni,« je povedal v smehu. Jezik namreč za Norvežane ni le izvir skrbi, temveč tudi humorja in igre.
Ozrli so se tudi na vlogo avtorja v branju naklonjeni norveški družbi. »Sploh od osamosvojitve naprej sta nacionalna literatura in z njo identiteta precej pomembni, a se proti temu aktivno bojujejo politiki, sploh desnica,« je bil jasen Schjerven. Poezija seveda ima pomen transnacionalnega povezovanja, a mora vedno imeti tudi lokalni značaj. Ob omembi pokola na Utoyi, ki je močno zaznamoval tudi norveško literarno krajino, sta dodala, da imamo ljudje res zelo kratek spomin, zato pa mora imeti poezija daljšega.
Resnica vse bližje fikciji
Vsi festivalski gostje pa so se udeležili osrednje okrogle mize o medsebojnem vplivanju literature in sveta. Moderatorka Iva Kosmos je uvodoma poudarila, da je potreba po ustvarjanju zgodb danes večja kot kadar koli prej, tudi v gospodarskih strategijah. Kako naj torej literatura opisuje svet postresničnosti, v katerem dejstva vse bolj izgubljajo težo, politične debate pa so vse bližje fikciji?
Avstrijski založnik Achim Zechner je poudaril, da tematika ni nova, le prihod Trumpa na oblast nas je prisilil v razmislek o statusu resnice. Pisatelj Andrej Blatnik je dodal, da razcvet postresnic vzdržujemo sami: »Ne drži, da ljudje danes beremo manj, le bolj površni smo pri tem, ko denimo beremo tudi na internetu.« Urednik Aljoša Harlamov je opozoril: »Včasih je cela družina skupaj zrla v dnevne novice, zdaj vsak na svoji elektronski napravi prihaja do različnih novic. Ker živi na spletu v svojem socialnem mehurčku, se mu obenem zdi, da biva le med enakomislečimi, kar je škodljivo.« Ukrajinski avtor Andrij Ljubka sicer meni, da nas čaka črna prihodnost, v kateri bo pisateljem pripadla pomembnejša vloga. »Prodaja knjig se je po zadnji ruski agresiji v Ukrajini dvignila, ljudje se identificirajo z literaturo, ki opisuje težke teme.« Makedonska prozaistka Rumena Bužarovska je menila, da avtorji le težko spremenijo svet, »a moralna dolžnost vsakega od nas je, da poskuša komentirati vsaj specifične lokalne situacije«. Norvežanka Hansenova je spomnila še na značilnost latinskoameriške literature, ki je s svojim magičnim realizmom zelo prepoznavna tudi zaradi nenehnega truda, da bi zgodovino napisala na novo.
Da v poeziji ne moremo pisati neresnic, je preminulo pesnico Elizabeth Bishop citirala irska literarna aktivistka Kerrie O'Brien, a je Kanadčan Iain Reid podvomil o moči pisateljev: »Če bi razmišljal, da lahko spremenim svet, ne bi mogel nikoli ničesar napisati.« Na njegove dvome se je vileniški nagrajenec Jurij Andruhovič odzval: »A naša profesionalna dolžnost je, da smo o tej moči prepričani. To sem videl tudi prek odzivov na posamezne tekste, ki smo jih objavili v zvezi z ukrajinsko revolucijo.« Vsi pa so prepričani, da je prednost kriznih časov, da ustvarjalce silijo, da se presežejo in v literaturi odkrijejo nove možnosti za ustvarjanje.
