Ko je Ada Čebokli v začetku leta 1957 prišla v mlekarno prosit z službo, je ta imela direktorja in še enega delavca. Mleka še nič. Zaposlitev je dobila z danes na jutri. »Veste, začetki niso bili idealni, bili so pravzaprav polomija. Kmetje, ki so bili vajeni mleko oddajati v vaške mlekarnice in nazaj dobiti maslo in skuto, mleka niso hoteli prodati mlekarni. Bali so se, da jim ga nihče ne bo plačal. Tako je imela mlekarna najprej nekaj zaposlenih, mleka pa ne. Tudi ko je to začelo počasi kapljati, nismo prav dobro vedeli, kaj bi z njim, tako malo ga je bilo,« se začetkov spominja Čeboklijeva, ki je bila prva predstavnica zaposlenih v mlekarni.
Prelomno leto 1995
Tudi pozneje so bila v Planiki še turbulentna obdobja. Vse do leta 1995, ko se je zares zalomilo. Pod okriljem Kraša iz Zagreba je mlekarna pristala v stečaju. »Takrat smo se kmetje spraševali, kako naprej. Vedeli smo, da je mleko, ki ga pridelamo v naših grapah in na planinah, kakovostno. Vedeli smo tudi, da bo naše preživetje brez mlekarne ogroženo. Odločitev, da kot zadruga iz stečajne mase odkupimo mlekarno, je bila težka in drzna. Dobro, da smo za mizo takrat sedeli kmetje, in ne ekonomisti. Ti bi se verjetno odločili drugače,« je še danes trdno prepričan kmet in predsednik upravnega odbora tolminske kmetijske zadruge Franc Žbogar. Zatrjuje, da so kmetje na Planiko ponosni in z njo živijo. »Dobimo tudi primerno plačilo, pri nas je cena mleka najvišja v Sloveniji, poudariti pa je treba, da za naše razmere cena ni previsoka, saj delamo v zelo težkih razmerah,« pojasnjuje Žbogar. Prepričan je, da bi jim kaj takšnega brez zadružništva – danes znova zelo popularne besede – ne bi uspelo. Osnovni pogoj za takšno obliko združevanja pa je po njegovih besedah samo eden, in to je zaupanje. »Brez zaupanja zadružništva ni,« je jasen.
Število kmetij se zmanjšuje, količina namolzenega mleka raste
Pred 30 leti je v mlekarno 1006 kmetov oddalo okrog šest milijonov litrov mleka na leto, danes pa ga toliko odda zgolj 100 kmetov iz Posočja. Preostale tri milijone litrov ga odkupijo od 67 kmetov z Idrijskega in Cerkljanskega ter namolzejo na lastnem posestvu v Bovcu. Odkup mleka se je lani povečal za 9,5 odstotka, letos še za dodatnih 4,5 odstotka. Tudi na račun najvišje odkupne cene v Sloveniji. »To je nedvomno dobra popotnica za prihodnost, saj mlekarne brez mleka ni,« pojasnjuje direktorica Anka Lipušček Miklavič. Na kmetijah delo prevzemajo mladi. Letos nameravajo v mlekarni ustvariti okrog deset milijonov evrov prometa in od kmetov odkupiti okrog devet milijonov litrov mleka. V prihodnje pa večje rasti odkupa ne načrtujejo. »V mlekarni lahko dobro predelamo okrog deset milijonov litrov mleka na leto, več nam zmogljivosti ne dovoljujejo,« pravi direktorica. Pri izdelkih zato poskušajo biti inovativni, jih spajati z drugimi lokalnimi sestavinami (postrvi, zelišča), za prihodnje leto pa napovedujejo še eno novost: svoje ekološko posestvo v Bovcu bodo odprli za javnost in tako dopolnili posoško turistično ponudbo. Včerajšnjega slavja ob 60-letnici mlekarne se je v Kobaridu poleg številnih visokih gostov udeležil tudi kmetijski minister Dejan Židan. »Zanimivo je, da je tukajšnjih težavnih razmerah za kmetijstvo kmet bolj varen kot marsikje drugje, kjer so pogoji boljši,« je povedal Židan in dodal, da pogosto koga napoti v Kobarid, naj si ogleda, kaj pomeni in kaj lahko naredi sodelovanje v težavnih razmerah. »Ta mlekarna kaže, da ne gre vedno upoštevati tistega, kar svetujejo ekonomisti, temveč da je včasih treba slediti tistemu, kar veli srce,« je prepričan.
