Ko je bil Jean mlad, so z družino potovali predvsem po domačih krajih in nekdanji skupni državi. Največkrat sta z očetom šla v hribe. Za nekoga, ki je nor na geografijo in zgodovino, so potovanja nekaj, brez česar ne gre, priznava sogovornik. Spoznavanje novih krajev, običajev, znamenitosti, ljudi in hrane so zanj ena pomembnejših stvari v življenju. Daljše potovanje je nekaj, na kar čaka vse leto. Ko pride domov, že začne iskati naslednji cilj.
»Blazno rad potujem. Včasih še pomislil nisem na to, da bi šel v kakšen turistični kompleks. Z majhnim otrokom se je položaj spremenil. Ko je bil sin še dojenček, sva z ženo Katarino preizkusila ponudbo vse vključeno. In nisva imela nič proti – še posebno, če se zakomplicira pri hrani. Pri omenjeni ponudbi vselej najdeš kaj, kar sin poje,« razmišlja radijski voditelj.
Jabolko ne pade daleč od drevesa
Pravi, da ne mara ljudi, ki sitnarijo na potovanjih, komplicirajo za vsako malenkost in ne znajo malo potrpeti. Zdaj, ko ima njegov sin Oskar štiri leta, so že na starih potih. Aprila so šli na njegovo prvo pravo potovanje oziroma mešanico potovanja in dopusta v Indonezijo.
»Fant je očitno rojen, da jo mahne naokoli. Na letala je nor, tudi pri dvanajsturnem poletu z njim ni bilo težav. V nasprotju z večino otrok je pri vzletu navdušen. Komaj sva ga zadržala privezanega na sedežu, ko je vriskal: »Oči, pilot je dal gas, vzleteli bomo!« Časovna razlika ga ni prav nič ovirala, prav tako z njim nismo imeli nobenih težav pri raziskovanju templjev in plezanju po riževih terasah. Na plažah mu tako ali tako ni bilo težko.«
Kljub potovanjem z otrokom Jean nima kakšnih posebno velikih priprav. »Žena ima za daljše poti vselej predvidene stvari, če bi šlo kaj narobe, od vseh mogočih zdravil do vsega drugega. Ona res pomisli na vse. Pri prvih potovanjih z Oskarjem sva bila pripravljena na najhujše – predvsem na večurno moro na letalu. Pa sva bila prijetno presenečena. Ugotovila sva, da je bolje biti pripravljen na najslabše. Tako te nič ne more razočarati.«
Tudi to poletje je Jean preživel, kot se spodobi – dopustniško in leno. Ker so si ustvarjalci oddaje Antenin zajtrk privoščili tri tedne kolektivnega dopusta, mu ni bilo treba vstajati že pred peto uro zjutraj. Tako kot skorajda vsako leto je dva tedna v družinskem krogu in s starimi starši preživel na Pagu, kjer je doma njegov tast.
On prevoze, ona prenočišča
Nakup letalskih vozovnic Jean običajno opravi po spletu: »Prečešem malo morje kombinacij, da najdem najugodnejše različice, cene, naštudiram, kako organizirati potovanje, da se prilagodim ugodnim notranjim letom, jih uskladim z morebitnimi vlaki, ladjami… Potem se začne ženin del. Jaz vedno poskrbim za vse prevoze, ona pa je mojstrica za prenočišča. Kar zadeva znamenitosti, imam nekakšen moramo videti spisek, ob katerem se pustim tudi presenetiti. Včasih te znajo domačini opozoriti na kaj nepričakovanega…«
V nepozabnem spominu Jean ohranja počitnice na Tajskem. Še danes večkrat pomisli na izvrsten svež mangov sok in rezance pad thai, medtem ko ti masirajo noge. Spoznal je, da se je v večino krajev škoda vračati, ker je svet lep in je kaj videti. Pa vendar včasih naredi izjemo. Na Pag se redno vrača, saj gre tja napol domov, pravi. Tudi v London, Pariz in Barcelono je lepo večkrat zaiti, sicer pa prisega na čim več različnih krajev.
Za vselej se je v Jeanovo srce zapisala tudi popotniška izkušnja iz njegovih otroških let. Leta 1985 sta z očetom (in planinskim društvom) šla v hribe v Prokletije – na meji med takratno Jugoslavijo oziroma današnjim Kosovom in Albanijo. Domačini so komentirali, da še nikoli niso videli skupine ljudi, ki bi v enem dnevu šla na vrh Đeravice in sestopila nazaj v dolino. Bilo je več kot petnajst ur hoje, ampak enajstletni Jean je vse zdržal brez težav.
Lokalno je najboljše
Glede na bogate popotniške izkušnje Jean ve, da se povsod po svetu najdejo prijazni ljudje. In povsod najdeš tudi negostoljubne cepce, je iskren. Če bi imel neomejeno časa in denarja za dopust, ju z ženo vsaj polovico leta ne bi bilo doma: »Šla bi povsod, kamor bi naju zaneslo. Edino za Antarktiko bi jo težko prepričal, ker ne mara premrzlih krajev.«
Da je kulinarika pomembna in ena najprivlačnejših sestavin turizma, soglaša tudi Jean. Pravi, da je lokalne specialitete vselej treba preizkusiti.
»Včasih si pozitivno, včasih negativno presenečen. Letos smo bili presenečeni v Jogjakarti, ko smo šli na nasi goreng v enega od varungov, kjer se prehranjujejo domačini. Posedli smo na tla in dobili najslabšo hrano celotnega potovanja. Po drugi strani nas je pozneje eden od domačinov usmeril nekam, kjer bi pričakoval katastrofalno hrano – pa je bila fenomenalna, in še poceni.«
Sicer pa je poletne dni pri Frbežarjevih zaznamovalo tudi raziskovanje Toskane v dvoje. Sinček je takrat ostal doma, a kot pravi Jean, da če bi bilo vse po Oskarjevih željah, bi jeseni morali iti še v London, če bi bilo vse po Oskarjevih željah. Komaj namreč čaka letalo, dvonadstropne rdeče avtobuse (rdeča je njegova najljubša barva), »ta veliko kolo« in Big Bena. Rad bi si ogledal, kje živi Peter Pan.
»Tukaj še študiram, kako naj mu pojasnim glede Petra Pana in dežele Nije…«
