Ivo je velik del sveta prepotoval že kot športnik, ampak to so bila drugačna potovanja. To so bili hoteli, tekmovanja in letališča, priznava nekdanji smučarski tekač, dvakratni olimpijec in nosilec bakle v Sarajevu.
»Potovanja so najina hrana za dušo. Kamor koli greva, potujeva z namenom, da bova uživala, četudi morda ne bo šlo vse po načrtu. Pred leti so naju prvi dan počitnic v Mehiki okradli. Po prvem šoku sva se usedla in se pomenila – ali bova delala teater in si pokvarila dopust ali pa bova vzela to kot del potovanja in lekcijo. Preživela sva sanjsko potovanje, na denar sva pozabila in Mehika ostaja v najinem srcu,« pripovedujeta Čarmanova.
Glede na družinsko obrt so njuna popotovanja vselej tudi modno obarvana. Od povsod prineseta domov za pol kovčka vzorcev blaga in poslovnih vizitk. Moda in hrana povezujeta ljudi, ljudje so povsod po svetu radi lepo oblečeni, razmišljata.
»In še nekaj je – domov se vselej vrneva z dodatnim kovčkom. Ivo se pritožuje, da bi šel rad vsaj z enega potovanja domov brez skakanja po kovčku, ki se noče in noče zapreti…« se pošali Valerija.
Začetek prek Atlantika
Aprila 1989 je Ivo končal svojo bogato športno pot in za velikonočne praznike sta si z ženo omislila potovanje v New York. Ta je še danes njuno najljubše mesto na svetu in tja se vračata znova in znova. Valerija pravi, da ima ob pristajanju letala, ko zagleda luči mesta pod seboj, občutek, da prihaja domov.
Glede lokacije potovanj sta zelo izbirčna ali zahtevna, kakor se vzame, pravita: »Če čutiva, da kam ne spadava, tja pač ne greva. Deželo si moraš želeti videti, čutiti, zakaj, in potem bo dopust popoln, tudi če ne bo. Pričakovanja in želje so najini najpomembnejši razlogi poti.«
Čarmanova naštejeta tri dežele, kamor bi se rada vrnila in od koder sta šla s solzami v očeh. Prva je Mjanmar, nekdanja Burma, dežela nasmehov in neskončno prijaznih ljudi, prečudovitega morja in božanske hrane. Drugi so Havaji, kjer sta našla svoj raj na Zemlji, pravita. Popolnoma so ju navdušili umirjenost ljudi, skrb za okolje, sožitje z naravo, nasadi ananasa… Tretja je gigantska Kitajska.
»Kako zelo se motimo, ko to ogromno deželo enačimo z nizko cenovno plastiko, z izdelki, ki so preplavili Evropo. Naju je Kitajska, ki smo jo prepotovali z vlakom, očarala v vseh pogledih. Velemesta so urejena in čista, povsod je veliko parkov. Nasploh je Kitajska velik kulturni in tehnični šok za vsakega navadnega Zemljana. Od občutka, da potuješ v kaos, v bistvu pripotuješ v prihodnost,« razmišlja Čarmanova.
Nostalgični spomini
Z možem ju na potovanjih najbolj prevzamejo ljudje, njihov odnos do sočloveka, otroci, njihov nasmeh in prošnje, ko tekajo za njima. Otroci so povsod po svetu enaki, ugotavljata.
Včasih ju moti odnos do žensk v določenih kulturah. Najbolj sta bila presunjena, ko sta bila v Omanu po naključju priča bičanju. Moti ju tudi pretirana navzočnost vojske. Iz tega razloga ne bi nikoli več šla v Izrael, kjer sta bila pred dvajsetimi leti. Dežele, ki so zelo vojaško izpostavljene, so nevarne v vseh pogledih, razmišljata. »Ampak pod črto – kamor koli prideš, si samo gost, zato se tudi obnašaj kot gost. »
Zakoncema bo za vedno ostal v srcu fant pred nekim hotelom v Havani na Kubi, kjer sta bila leta 1995. »Stal je pred vhodom in nihče od gostov razen Valerije, ki ima izjemen občutek za soljudi, ga ni poslušal, ko je nekaj prosil. Povedal je, da je njegova žena prejšnji dan rodila in da potrebuje milo. In tako je Valerija v hotelski trgovini nakupila vse od mila, šamponov, higienskih vložkov do dodatkov za osebno higieno… Polno vrečo vsega sem postavil pred fanta, ki je zajokal kot otrok, molil in klical Boga. Velikokrat se spomniva nanj in razmišljava o tem, kako je z njegovo družino. Življenje je čisto enostavno, včasih je treba samo z ene police stvari prestaviti na drugo,« pravi Ivo.
Z ženo sta se naučila, da svoja čutila za neprijetnosti na potovanjih »naravnata na stanje pozor« in se tako izogneta morebitnim nevarnostim. Države, ki jih ne bi nikoli želela obiskati, zanju ne obstajajo. Kamor koli bi ju povabili, bi šla, ker se povsod najde kaj, kar bi ju zagotovo zanimalo, pravita. »Na najinem seznamu popotniških želja ostajata dve želji: Panamski kanal in Aljaska. Ker sva še mlada, bo to zagotovo prej ali slej izpolnjena prošnja.«
Kot dom najprijaznejših in najgostoljubnejših ljudi Čarmanova izpostavita Karibsko otočje in Burmo. Karibsko otočje je fenomen, ljudje živijo počasi. Kar ne bodo naredili danes, bodo naredili naslednji teden, medtem ko je v Burmi druga skrajnost. Zaradi vojaške hunte so ljudje popolnoma obubožani, a so vseeno veseli, ko vidijo turista. Vse bi dali, še tisto, česar nimajo, pravita Ivo in Valerija.
Hvaležnost je na prvem mestu
Ne le v tujini, strastna popotnika nadvse uživata tudi med raziskovanjem domovine. Na enodnevni izlet se najraje odpravita po Sloveniji, ki ponuja neskončno možnosti. »Zadnja tri leta intenzivno raziskujeva lepote rek, hribov in mest. Naša dežela je biser, ki ga premalo cenimo. Imamo pitno vodo, kar je skoraj čudež. Vsako prosto nedeljo izkoristiva za izlete po okolici. Ni nujno, da greva kam daleč, prijetno se lahko imava tudi v sosednji vasi.«
Poletja pri Čarmanovih so vselej podrejena aktivnemu počitku in nabiranju energije za jesen. Velik del počitnic namenita gibanju. Julijski vročinski val sta preživela v avstrijskih Alpah, na ledeniku Dachstein in v Schladmingu, kjer je obilo možnosti za aktiven oddih. Najbolj sta uživala v golfu, za katerega med letom nimata dovolj časa.
Kopanje v mrzli reki je pri njiju prva izbira popolne ohladitve. Najraje se zapeljeta do Kamniške Bistrice, kjer reka redko preseže 12 stopinj Celzija. Dejanje za pogumne, a je njun krvni obtok vselej hvaležen, priznata.
»Življenje je samo po sebi čudež, samo od nas pa je odvisno, kako čudežno ga bomo živeli. Veliko preveč časa zapravimo za stokanje o tem, kaj nas boli in česa nimamo, namesto da bi povedali, kaj nas ne boli in kaj imamo,« nam svoj najljubši moto, ki ju vodi skozi življenje, za konec zaupata zakonca.
