V senci begunske krize v Evropi, na Bližnjem vzhodu in severni Afriki še vedno poteka golgota muslimanske manjšine Rohingja, ki živi na zahodu Mjanmarja, čeprav je po nekaterih podatkih z območja, kjer živijo, v dveh letih pobegnilo v Bangladeš skoraj 400.000 pripadnikov tega ljudstva. Od 25. avgusta, ko je ponovno izbruhnilo nasilje, je čez mejo zbežalo še 87.000 ljudi, 400 ljudi pa je domnevno bilo ubitih, so sporočili iz Združenih narodov.
O številkah in kaj se v resnici dogaja v mjanmarski zvezni državi Rakhine, v kateri kot večinski narod živijo Rohingje že od 17. stoletja, javnost lahko samo ugiba. Mjanmarska oblast namreč ne dovoli mednarodnim opazovalcem vstop v to zvezno državo, zato so na voljo zgolj pričevanja tistih pripadnikov ljudstva Rohingja, ki so se prebili do Bangladeša, preden so prišli mjanmarski vojaki in nacionalisti in požgali vasi ter pobili tiste, ki jim ni uspelo pobegniti.
Ljudstvo brez pravic
Rohingje, ljudstvo brez države, so večinoma muslimani in zato v večinoma budističnem Mjanmarju nikoli niso bili dobrodošli. Pravzaprav so drugorazredni državljani, saj nimajo svobode gibanja v Mjanmarju, nimajo pravice do šolanja in državnih služb. Najhujši pritisk nanje se je začel leta 1982, ko so generali izvedli vojaški udar, Rohingjam odvzeli državljanstvo in začeli pritiskati nanje, da bi jih izrinili v večinsko muslimanski Bangladeš, od koder so po trditvah mjanmarskih nacionalistov tudi prišli. V 45 letih vojaške hunte, ki ni prizanesla niti mjanmarski demokraciji, so se Rohingje večkrat uprle, a so vojaki v krvi zatrli vsak upor. Čeprav so mednarodne človekoljubne organizacije in OZN večkrat opozorili, da je to, kar se je dogajalo v Mjanmarju, genocid, niso bili sprejeti omembe vredni krepi mednarodne skupnosti, da bi prisilili vojaško hunto k drugačnemu obravnavanju manjšine.
Spore naj reši vojska
Hud poraz hunte na volitvah leta 2015 je prinesel Mjanmarju demokracijo in oblast je prevzela Nacionalna liga za demokracijo. Končno je bila na svobodi voditeljica te stranke, po vsem svetu znana politična zapornica Aung San Suu Kyi, ki je bila za svoj boj za demokracijo leta 1991 nagrajena z Nobelovo nagrado za mir. Samo za Rohingje se pravzaprav nič ni spremenilo, čeprav so veliko pričakovali od Kyijeve. Pritisk nanje in odrekanje temeljnih pravic so se nadaljevali, Aung San Suu Kyi pa v vlogi svetovalca predsednika o tem hudem problemu pravzaprav nikoli ni hotela govoriti oziroma ga je minimizirala. Tudi v intervjuju za BBC, ko je zanikala, da bi vojska izvajala genocid in dejala, da se muslimani pobijajo med seboj oziroma da gre za »medetnične spore, ki naj jih ustavi vojska, za kar ima vsa pooblastila.« Njen molk in zanikanje preganjanja pripadnikov ljudstva Rohingja je spodbudilo tudi nekatere nobelovce, ki so ji poslali zahtevo, naj s svojo avtoriteto prepreči genocid. zur
