Po izteku štiriletnega mandata bo rektor Ivan Svetlik 1. oktobra vodenje Univerze v Ljubljani predal nasledniku, Igorju Papiču. Tik pred predajo poslov se mora Svetlik ukvarjati s posledicami izplačil »dodatkov za stalno pripravljenost«, ki so jih nezakonito, da bi si povečali plače, prejemali nekateri zaposleni, zlasti vodilni profesorji, z devetih fakultet. Univerza sicer z izplačili domnevno nima nič, saj naj zanje niti ne bi vedela, a je kot krovna organizacija odgovorna za finančne posledice. Te po sodbi sodišča, objavljeni minuli teden, znašajo 780.000 evrov, ki naj bi jih univerza vrnila državi. Ker pa vodstvo univerze meni, da sodba ni pravična, je napovedalo pritožbo na višje sodišče.
Več mednarodnih izmenjav
Svetlik je sicer ob zaključku mandata – pričakovano – poudaril svoje dosežke. Med največje uspehe svojega obdobja (2013–2017) tako šteje večjo vpetost ljubljanske univerze v mednarodni prostor. »Največji preboj smo naredili na področju internacionalizacije,« pravi. V okviru študentske izmenjave je leta 2016 v Ljubljano prispelo za 45 odstotkov več tujih študentov kot leta 2013. Več domačih študentov je šlo tudi začasno študirat v tujino. Tudi število stalno vpisanih tujih študentov je za četrtino večje in med doktorskimi študenti je zdaj tujcev kar šestnajst odstotkov. Sedemnajst odstotkov večje je tudi število tujih profesorjev in raziskovalcev.
Univerza je prvič doslej pridobila dve štipendiji Evropskega raziskovalnega sveta (ERC), prestižnega programa EU za podporo znanosti. Citiranost znanstvenih člankov, ki so nastali na univerzi, je po mednarodnih meritvah med leti 2013 in 2016 narasla za okrog 50 odstotkov. Po številu sodelovanj v evropskih projektih je med primerljivimi državami (Češka, Poljska, Estonija, Malta…) ljubljanska univerza na drugem mestu, takoj za estonsko Univerzo v Tartuju. Tudi skupno število mednarodnih projektov, pri katerih sodeluje univerza, je po Svetlikovih izračunih večje – za devet odstotkov, finančna vrednost teh projektov pa se je povečala za dvajset odstotkov.
Vse to, poudarja Svetlik, je univerzi uspelo kljub zmanjševanju denarja, namenjenega študijski dejavnosti in znanstvenemu raziskovanju. Leta 2011 je tako za študijsko dejavnost ljubljanska univerza prejela 180 milijonov evrov, leta 2016 pa le še 166 milijonov. Tudi trend sredstev, namenjenih raziskovanju, je negativen: leta 2011 je agencija za raziskovalno dejavnost ARRS univerzi namenila 48 milijonov evrov, leta 2016 pa le še slabih 39 milijonov. Sorazmerno enako oziroma še močnejše znižanje je sicer doletelo vse raziskovalne inštitucije v državi. Delež javnih sredstev za znanost tako v Sloveniji znaša le še štiri desetinke odstotka BDP. Znanstveniki sicer opozarjajo, da bi država morala za znanost nameniti vsaj en odstotek BDP, če ne želi, da ta dejavnost povsem propade.
Elitno vzpenjanje nad družbo
Ob številkah in finančnem menedžmentu pa je »Svetlikovo obdobje« zaznamovala tudi vrsta procesov, ki so posegli globoko v ustroj inštitucije. O teh procesih Svetlik ni rad govoril, saj so bili odnosi med rektoratom in članicami, torej fakultetami, nemalokrat napeti. »Svetlik je v svojem mandatu skušal univerzo v večji meri integrirati kot celoto,« prispevek odhajajočega rektorja ocenjuje Gorazd Kovačič, predsednik Sindikata Univerze v Ljubljani, ki je del Visokošolskega sindikata Slovenije. »Vendar je pri tem naletel na odpor članic. Posegel je namreč v modus vivendi, da imajo članice veliko avtonomijo, v katero se rektorat ne vmešava,« pravi Kovačič.
Po njegovi oceni je uspešen premik denimo dosegel po aferi, ki je sledila objavi astronomskih dodatnih honorarjev nekaterih profesorjev, tudi nekdanje ministrice za izobraževanje Stanke Setnikar Cankar. »Posledično je vodstvo univerze uspelo uveljaviti pravilnike, ki spravljajo pod nadzor honorarje in podjetništvo zaposlenih mimo vednosti delodajalca ter za slednje uvajajo plačevanje licenčnine.« Svetlik je okrepil nadzor rektorata nad poslovanjem članic, poskušal je centralizirati tudi sklepanje raziskovalnih pogodb in knjižnične dejavnosti fakultet. »Članice so se povečanju centralizacije upirale in rektor je moral nekatere svoje sistemske predloge omiliti. Tudi v nekatere samovoljne prakse po članicah je – kadar so ga zaposleni prosili za intervencijo zlasti proti koncu mandata – posegel le blago,« ocenjuje Kovačič.
Po drugi strani, pravi prvi sindikalist univerze, pa je Svetlik »tisto avtonomijo, ki jo je do neke mere skušal razrahljati na fakultetah, vehementno zagovarjal na ravni odnosa med univerzo in državo«. Skupaj z rektorji drugih slovenskih univerz je zagovarjal prepričanje, da morajo biti univerze karseda izvzete iz državnih regulatornih sistemov. Le tako naj bi namreč lahko učinkovito nastajala nova znanstvena vrednost in védenje. Težava pa je v tem, opozarja Kovačič, da avtonomija v praksi pogosto pomeni veliko samovoljo lokalnih oblastnikov, kršenje zakonodaje in univerzitetnih predpisov. »Deregulacija bi le še zaostrila samovoljo in ekscese, saj bi jih legalizirala,« opozarja.
