»Se danes v redu počutite?« je včeraj ob začetku glavne obravnave sodnica Vesna Podjed vprašala 27-letnega Janeza Žurgo. »Bolj ne kot ja,« ji je odgovoril, a se vendarle strinjal, da narok izpeljejo. Je pa res, da obtoženi umora 61-letnega očima Dušana Stražiščarja ni bil posebno zgovoren. »V bistvu sem že vse povedal, zdaj ne bi nič dodajal,« je odvrnil, ko so ga vprašali, kaj ima povedati v svoj zagovor. Tudi na vprašanja ni želel odgovarjati.
Kot smo že pisali, je obtožen, da je 17. decembra 2015 doma na Rakeku očima močno pretepel in ga nato kar petnajstkrat z nožem zabodel v obraz, vrat in hrbet, ko je omahnil na posteljo, pa z blazino zadušil. Z očimovim avtom, na katerega je namestil ukradene registrske tablice, se je potem odpeljal proti morju, med potjo pa materi sporočil, kaj je storil. V Ankaranu je poklical na številko 113 in sledila je aretacija.
»Ni se moglo izteči drugače«
Tožilka Katarina Bergant mu očita umor iz zahrbtnih nagibov, iz sovraštva in ljubosumja, a so ga na prvem sojenju, končalo se je v začetku leta, obsodili »le« zaradi uboja. Naložili so mu 15 let zapora. Toda na višjem sodišču so sodbo razveljavili, novi sodni senat pa mora na novem sojenju predvsem še enkrat preučiti, kako je bilo z Žurgovo prištevnostjo. Na prvem sojenju so o tem vprašali dva psihiatra in še komisijo za izvedenska mnenja, dobili pa povsem različne odgovore: od popolne neprištevnosti do popolne prištevnosti.
Partner pred otrokom
Žurgo so včeraj na sodišče pripeljali pravosodni policisti forenzičnega oddelka psihiatričnega oddelka UKC Maribor. Iz pripora na ljubljanski Povšetovi ulici so ga tja premestili v začetku avgusta. »Stanje se mi je poslabšalo, poslabšalo se mi je razpoloženje in volja,« je razložil obtoženi. Sodnica je nato ponovno prebrala vse njegove dosedanje zagovore, pri katerih je tudi zdaj vztrajal. Že v preiskavi je povedal, da je bil očim pogosto vinjen in do njega in mame nasilen in hudoben. Večer pred tragedijo je prosil, ali na Rakeku, kjer že nekaj časa ni živel, lahko prespi. Očim ni dovolil in prespal je v kleti, zjutraj pa spet potrkal na vrata. Stražiščar naj bi ga začel jezno poditi in odrivati. Očim naj bi nato zagrabil nož in začela sta se prerivati. »Potem se je nekaj hudega zgodilo, še sam ne vem točno, kaj. Bila je taka situacija, da se na žalost ni moglo izteči drugače,« se je zagovarjal na prvem sojenju in dodal, da mu je res zelo žal.
Včeraj so prebirali tudi izpovedi drugih že zaslišanih prič. Žurgova starejša polbrat in polsestra sta potrdila, da je imel težko otroštvo. Pri šestnajstih letih ga je Stražiščar vrgel iz hiše, takrat je polsestra prosila za skrbništvo, a se je želel vrniti k mami. Kot otrok je bil zelo umirjen in srčen, zelo navezan na mamo in ona nanj. Po pripovedi obeh sorodnikov pa se je zelo spremenil, ko je že pred časom prišel z nekega usposabljanja v Nemčiji. Nihče ni vedel, kaj natančno se mu je tam zgodilo, ampak moral je poiskati psihiatrično pomoč in bil nekajkrat tudi hospitaliziran. Polbrat in polsestra sta z njim govorila tudi večer pred tragedijo in takoj opazila, da je nekaj narobe: bil je ves paničen, govoril je, da ga iščejo in tako dalje.
Senat bo zdaj poizvedel, zakaj so ga premestili na mariborski psihiatrični oddelek in kakšno je trenutno njegovo zdravstveno stanje. Zagovornica Maja Kristan je predlagala, naj izvedenec oceni, ali je sploh sposoben spremljati sojenje. Toda sodnikom se za zdaj to ne zdi potrebno.
