Seveda nihče ne dvomi, da si je Spomenka Hribar nekoč (zdaj nekoč pomeni že pred nekaj desetletji) iskreno in z najboljšimi nameni zamislila svoj spomenik sprave – v sicer za tiste razmere dokaj nespravljivih časih. Močno pa dvomim, da si je Spomenka Hribar znala predstavljati, s kakšnimi pomisleki se bo njena zamisel srečavala toliko let pozneje v neki drugi državi – po svoje spet v enako nespravljivih časih, le da z obrnjenim predznakom.
Zato iz lepe zamisli o spravi ni moglo nastati nič drugega, kot je nastalo. Namreč: za mnoge le še en kamen, le še ena skala za spotikanje.
Rekel bi, da smo z nesoglasji preskrbljeni še za mnogo let vnaprej. Pisci se bodo lahko prerekali tudi o tem, ali kamnita kolosa sežeta vsem drugim spomenikom zadosti čez glavo. In ali se naša razklanost dovolj zgodaj vidi že takoj ob prihodu v mesto, da bo tujim obiskovalcem takoj na očeh. Ali pa bi ju morali še nekoliko bolj dvigniti, da bo štrlela tudi čez najvišje strehe. Vsekakor so to pomembne reči, o katerih se še nič ne piše. Vnaprej, kakopak, ne pa post festum, za nazaj. Na koncu bi lahko prepustili besedo še neodvisnim akademikom, da bi razpršili poslednje dvome in dali načrtovalcem spomenika tudi solidno znanstveno podlago (pravijo, da seže dosedanja z zabetonirani temelji že zdaj 20 metrov globoko, ker prej ni bilo trdnih tal – oh, kako simbolično!).
Sploh pa ne bi bilo odveč o vsem še malo razmisliti. Ampak na glas, javno. Seveda ne o umetniški vrednosti spomenika in njegovi arhitektonski umestitvi v prostor, o tem naj le odločajo umetniki in arhitekti. Ni pa prav, da so s tem kupčkali politiki za zaprtimi vrati, ne da bi se prej posvetovali z državljani, ki bodo to spravno zadevo še dolgo gledali. In jo tudi plačali. Cerkev in politiki in njihovi somišljeniki po vsej provinci Ljubljana pa v nedogled pogrevali. Nihče, ki plačuje v proračun, ni imel možnosti, da bi rekel: veste, kaj, za to reč pa ne dam denarja. Vse je opravil kar predsednik države na predsedstvu, čeprav nič ne prispeva iz svojega žepa. To se mi ne zdi pošteno. Kolikor vem, vsi prispevamo v proračun, nimamo pa nobene pravice, da bi človek lahko rekel, za to spravno zadevo pa ne dam denarja. Pa bi vsakdo moral imeti pravico, da bi lahko zase rekel, jaz ga že ne dam, drugi pa kakor hočete. Saj ni veliko, gre pa za princip.
A naposled, če že razmišljamo v tej smeri, ne bi bilo neumno zaradi boljšega ideološkega komuniciranja in političnega ozaveščanja postaviti poleg spomenika sprave še majhen urad za sprotno informiranje, ki bi lahko mimoidočim brezplačno delil lične brošurice v štirih ali petih jezikih, po potrebi tudi v kitajščini in za ljubitelje posebej vezanih v dragoceno usnje, da bi tudi svet bolje razumel, česar doslej zagotovo še ni utegnil razumeti. Mislim našo nekdanjo razklanost – kot predlog za svetovno uspešnico.
Če bi imeli snovalci spomenika malo več domislic in še malo več razumevanja za našo trenutno razklanost, bi poleg spomenika postavili še voz kamenja ali gnilih jajc za medsebojno obmetavanje najbolj razklanih in še od prej za vedno prepričanih pa tudi vseh na novo in brez pravega razloga zasilno razklanih in zasilno prepričanih, ki bi to z veseljem (spet) počeli… Kakšna veličastna simbolika, ki so jo v popolnoma nepravem času privlekli na dan, kot da nas ne čaka še toliko drugih reči za prepiranje.
Milan Maver, Ljubljana
