Jasno je, da je evropski nogomet biznis. In to velik. In dejstvo je, da v tem biznisu palčki iz Slovenije nimajo šans. Vse, kar imajo od tega biznisa, so zneski, ki jih dobijo na svoj račun. Za nas veliki, za velike minorni.
Vsi so si edini, da je imel Maribor srečo. In imel je srce. In s tem ni nič narobe. Sledeč davno prekopirani izjavi bivšega bivšega predsednika vlade, da Slovenija nikoli ne more biti največja in najmočnejša, je pa lahko najboljša, je sklep preprost. Smo najboljši s tem, kar imamo. Z majhnostjo, neprepoznavnostjo, tehnično pomanjkljivostjo, slabšo telesno pripravljenostjo in vprašljivo psihološko trdnostjo. V tem je tudi čar majhnih. Da kljubujejo. Da jih res nihče na svetu ne šljivi pet posto, ampak vseeno so tam.
Slovenija resda v Evropi nič ne pomeni, ampak je sestavni del Unije. Zato tudi nikomur ne pade na pamet, da bi razmišljal o izhodu. O sloexitu. Če se recimo najde kakšen lunatik, ki bi poskušal Boruta Pahorja premagati na predsedniških volitvah s programom, da mora Slovenija iz Evrope, bi pogorel na celi črti. Pa četudi bi vse skupaj utemeljeval na strahu pred begunci, kvotami, teroristi in kulturno pluralnostjo. Slovenci smo prepričani, da si zaslužimo, da smo tam. In trdnost Unije je trdna toliko, kolikor je trden najšibkejši člen. Trdna toliko, kolikor je trden tisti na robu.
Strelec čudežnega gola Mitja Viler je v tem kontekstu dal še dve izjemni izjavi: jaz sploh ne znam streljati, in ko je prišla žoga do mene, sem zamižal in upalil po njej. Torej, iskrenost in slepost. Iskrenost v priznanju, da nečesa ne znam. Od njega bi se lahko učili slovenski politiki. S Pahorjem na čelu, ki nam dokazuje in nam bo dokazoval, da zna vse. Zadnje čase predvsem v fizičnem smislu. Logično, predsednik mora biti fit. Iskrenost pa je v bistvu skromnost. Ne, nisem natančno vedel, kaj hočem. Nisem imel jasnega cilja. Nisem imel strategije. Nisem udarec vadil tisočkrat na treningu. Sem pač zamižal in upalil po žogi. Naključje, sreča, čudež ali pa božje darilo. Ni pomembno. Pomembno je, da je Viler v navalu emocij še ves zadihan sproduciral boljše izjave, kot jih premorejo vsi naši politiki skupaj.
Tisti, ki že danes napovedujejo Mariboru blamažo v ligi prvakov in tekmujejo v tem, kdo bo dal bolj pesimistično napoved, pozabljajo eno stvar. Maribor je tam. V tisti elitni druščini, ki lahko da je do amena skorumpirana, podkupljena, prevarantska in nasploh sumljiva, ampak obrača Evropo in svet. Nogomet je čista oblika neoliberalizma in kapitalizma v najbolj perverzni obliki. Navijači in simpatizerji si želijo, da njihovi idoli dobivajo nelogične vsote na svoj račun. S tem, ko hodijo na tekme, s tem, ko kupujejo vse mogoče drese in dodatke, pomagajo, da so bogati še bolj bogati. Koga sploh briga, da en fuzbaler na teden zasluži toliko, kot jih večina ne bo zaslužila v vsem življenju. Skratka, nogomet so mokre sanje vsake ekonomske elite. Navijači se prostovoljno spustijo v odnos, iz katerega profitirajo le tisti, ki imajo že vsega preveč. In zato sploh ne bo pomembno, koliko žog bo Maribor pobral iz svoje mreže, temveč koliko denarja se bo steklo v njeno blagajno. Bolj kot bo tekmec atraktiven in s tem povezano manjše šanse za Mariborčane, večji bo uspeh klubske blagajne. Prav zato si nihče ne želi dobiti tekmecev, ki bi bili na papirju premagljivi in neatraktivni. Nevarnost bi bila, da bi manjkalo tisto, kar je napovedal Mitja Viler: v Mariboru ne bi bilo potresa.
Slovenija ves čas potrebuje potrese. Od potresov živi. Potresi v politiki, potresi v različnih sferah javnega življenja, potresi v gospodarstvu, potresi v investicijah, potresi v medijih in potresih na estradni sceni. Če ni potresa, potem ni izjemnih novic. Če ni izjemnih novice, ni emocij. Če ni emocij, je vdanost v usodo. In potem jamrarija.
Z jesenjo nas čaka veliko jamranja. Veliko nezadovoljstva. Veliko dokazovanja, da se nimamo česa veseliti. In v tej luči je uvrstitev Maribora v elitno nogometno druščino še toliko bolj odmevna. Vsaj nekaj tistih torkov in sred bo razlog za totalni odklop. Raven javnega diskurza se bo spustila na raven nogometne govorice. Vsi bomo pametni, vsi se bomo na vse spoznali in vsi si bomo edini, šlo je za še en zgodovinski dogodek. Šlo je za mit. In to je dobro. Bolje je živeti od nogometnih mitov kot mitov polpretekle zgodovine. Mitov krivde in junaštva. Mitov pravih in nepravih. Mitov zaslužnih in nezaslužnih. Mitov izdajalcev in prevarantov. V nogometu na koncu šteje ekipa. Bo pustila srce na igrišču ali ne. Se bo junaško borila ali ne. Skratka, ko boste z malo žalosti gledali, kako se kopičijo žoge v mreži naših, ne pozabite, da užitek ni v zmagah. Užitek je v tem, da smo tam…
