Kar nekaj stavb in ljudi, ki so živeli in delovali v njih, je na Slavka Avsenika in njegovega brata Vilka v otroštvu pomembno vplivalo, ob predstavitvi nostalgičnega sprehoda po poteh Slavka Avsenika opozarja vodnik po izletih, domačin Sašo Gašperin. »Slavka je precej zaznamovalo vzdušje v vasi, ki ga je pomembno soustvarjal njegov oče Ivan Avsenik. Bil je ustanovitelj turističnega društva v Begunjah in dejaven pri gasilcih ter v kulturnih društvih. Podobno je veljalo tudi za Slavkovega učitelja Alojza Bulovca, ki je bil hkrati očetov prijatelj,« pripoveduje in našteva točke, ki jih bodo udeleženci sprehoda obiskali: rojstno hišo, šolo, cerkev…
Not ni maral, pritrkoval pa je v zavidljivem ritmu
Pot sprehoda vodi tudi mimo prostora Avsenikovih glasbenih začetkov. »Ljudi najbolj preseneča, da Slavko ni poznal not, da se jih preprosto ni želel naučiti. Glasbe ga je učil vaški organist Ciril Zrnec, ki je daleč naokoli slovel kot izvrsten glasbenik. Slavkov starejši brat Vilko je bil izjemno dovzeten za teoretični glasbeni pouk, kasneje je celo študiral glasbo in postal akademski glasbenik. Slavko pa je k organistu na vaje prihajal bolj zaradi nuje in je kasneje postal tako rekoč glasbeni samouk,« pripoveduje Gašperin.
Znanega glasbenika je že v otroštvu bolj navduševal ritem, kar se je pokazalo med Slavkovimi pogostimi obiski hriba nad Begunjami, na katerem stoji cerkvica svetega Petra. »Tja je hodil pritrkovat s cerkvenimi zvonovi oziroma nabijat, kot rečemo v vasi. Z neverjetnim občutkom za ritem je navdušil mežnarja Franca Močnika, po domače Gorjaka,« opisuje vodnik. »Povezana sta ostala vse življenje. Slavko je mežnarju kasneje redno pošiljal razglednice s svojih turnej in Gorjakovi jih še danes hranijo. Rad jih je tudi obiskoval. Čeprav je vozil mercedesa, je imel v Begunjah prav za vožnjo po cesti do svetega Petra spravljenega terenca – lado nivo,« je izdal Gašperin. Nič čudnega, je dodal, saj je nekoč povedal, da je sveti Peter zanj najlepši kraj na svetu. Prav zato se lahko zdaj obiskovalci, med festivalom v Begunjah po urniku, sicer pa po dogovoru, na hrib povzpnejo v okviru vodenega pohoda.
Z domačim krajem z roko v roki
Tudi Sankaška koča, postojanka, od cerkve svetega Petra oddaljena nekaj minut hoje, je povezana s Slavkom Avsenikom. »Če Avseniki ne bi nastopili na veselici, ki so jo pripravili begunjski sankači, jim morda ne bi uspelo zbrati dovolj denarja za postavitev koče,« pravi vodnik po izletih. »Kjer je Slavko Avsenik nastopal na veselici, je bil izkupiček enormen, povedo domači gasilci in člani drugih društev. Brata Avsenik sta se na takšen način pogosto oddolžila svojemu kraju – kadar je bilo treba zbrati denar, sta se odzvala klicu in nastopila.«
Na podoben način za razpoznavnost svojega kraja in njegove okolice skrbi tudi Slavkov vnuk Sašo Avsenik. Ko je njegov ansambel potreboval kombi za prevoze na nastope, so pri nakupu pomagalu v Turizmu Radovljica, člani ansambla pa so ga namesto s svojimi fotografijami opremili s fotografijami krajev, iz katerih prihajajo. »Ljudje glasbo poslušajo tudi z očmi,« opaža vnuk slavnega glasbenika in doda, da so za promocijo Radovljice posneli tudi skupni koledar in se fotografirali v krajih, kamor bi radi privabili svoje oboževalce, na primer v Kropi, na Brezjah in podobno.
Tako domačine kot turistične delavce obiskovalci Begunj na Gorenjskem najpogosteje vprašajo po kraju zadnjega počitka Slavka Avsenika. »Povem jim, kje je pokopališče, in dodam, da bodo njegov grob prepoznali po tem, da je ob njem največ sveč,« pove Gašperin. »To je v zadnjem času postal neke vrste romarski kraj,« pristavlja. V družini Avsenik po besedah vnuka Saša močno cenijo pozornost domačinov in organizacij, ki pomagajo ohranjati Avsenikovo tradicijo. Želijo pa si, da s tem povezani turistični produkti tudi v prihodnje ne bi pretirano posegali v denarnice obiskovalcev. »Ne želimo si na primer vstopnine za ogled pokopališča. Kljub uspehu ansambla je bila vendarle ena od prepoznavnih atovih značilnosti prav skromnost,« dodaja njegov vnuk Sašo Avsenik.
