Surova nafta je sredi leta 2014 dosegla rekordne vrednosti, prek 110 dolarjev za 159-litrski sodček, in številni poznavalci so za bližnjo prihodnost napovedovali le še višje cene. A realnost je bila drugačna, saj je sledil strm padec in tudi nedavne podražitve, ki so ceno po dolgem času spet dvignile nad 50 dolarjev, ne morejo zakriti dejstva, da naftni trg vstopa že v tretje leto recesije. Še več, mnogi poznavalci ji ne napovedujejo nič kaj svetle prihodnosti, saj naj bi bil to šele začetek. Napredujoča mobilnostna revolucija, ki nam že krepko trka na vrata, bo namreč nafto prej ali pozneje izrinila s prestola glavnih transportnih goriv, zlasti pri osebnih vozilih.
Mednarodna agencija za energijo (IEA) energetskemu sektorju napoveduje velik upad globalne porabe nafte in premoga, saj ju vse bolj nadomeščajo čistejši zemeljski plin in obnovljivi viri energije (OVE). Stroški proizvodnje elektrike s pomočjo sončne in vetrne energije ter njene hrambe v vse zmogljivejših baterijah so se namreč od preloma tisočletja do danes znatno znižali. To je omogočilo velik razmah okolju prijaznih elektrarn in električnih vozil ne le v razvitih državah, temveč tudi na trgih v razvoju. Tako je bila recimo Kitajska, ki jo še vedno povezujemo z gigavati elektrike iz premoga in neprebojnim smogom nad velemesti, leta 2015 vodilna svetovna sila pri nameščanju zmogljivosti za izrabo sončne energije in največji trg električnih vozil. Države v razvoju se torej hitro in učinkovito spopadajo z izzivi industrijskega onesnaženja in prometnega kaosa.
Električna vozila kot znanilci spreminjanja paradigme
Pojav električnih vozil je brez dvoma tudi poglavitni znanilec velikih sprememb na naftnem trgu. Glede na pomenljivo dejstvo, da kar okrog polovico svetovnega naftnega trga predstavlja cestni promet, bi ekskluzivna vloga nafte kot gonilne sile transporta z električnimi vozili utegnila izginiti za vedno.
A čeprav bi si tega želeli čim prej, bo na popolno prevlado elektrike tudi na področju prometa treba še počakati. Po najbolj optimističnih napovedih naj bi sicer delež električnih vozil do leta 2040 globalno že presegal polovico, bolj realistično pa je pričakovati, da se bo gibal okrog četrtine. Res pa je tudi, da smo v preteklosti že pogosto podcenili hitrost prodora novih tehnologij, ki so naš svet nato zavzele praktično čez noč. Če potegnemo nekaj vzporednic s hitrostjo, s katero so prvi avtomobili izpodrinili konje oziroma kočije v začetku 20. stoletja, bi lahko po podobnem scenariju hitre posvojitve tehnologije delež električnih vozil v naslednjih 25 letih dosegel že neverjetnih 90 odstotkov.
Države v razvoju imajo ključ do prihodnosti
IEA in druge organizacije napovedujejo, da bo upad povpraševanja po nafti v razvitih državah več kot nadomestilo povpraševanje na trgih v razvoju. To morda res drži za obdobje naslednjega desetletja ali dveh, a vzorci sprejemanja novih tehnologij nakazujejo, da bi tudi države v razvoju utegnile hitro slediti trendom. Tako se je recimo zgodilo s pametnimi telefoni.
Ključno vlogo pri dokončnem zatonu črnega zlata kot civilizacijsko kritične surovine in promociji alternativ pa bodo igrale države izvoznice nafte. Večina je namreč od nafte močno odvisnih. Posledično je za te države diverzifikacija gospodarstva pomembnejša kot kadar koli prej, saj lahko ustrezna razvojna strategija naftno bogastvo preusmeri v trajnostni gospodarski razvoj in jim zagotovi dolgoročno vzdržno blaginjo, obratni scenarij pa jih lahko pahne v hudo eksistenčno krizo. A takšni obsežni sistemski premiki se ne zgodijo kar čez noč, zato je zgodnje ukrepanje bistvenega pomena.
Eksistenčna razsežnost odločnih korakov
Še bolj pa to velja za proaktivne pobude na globalni ravni, saj je vpliv prometa in fosilne energetike na podnebne spremembe vse prej kot zanemarljiv. Ker se trenutno večina nafte uporablja prav v te namene, bi imelo hitro sprejemanje novih tehnologij opazne učinke v boju proti podnebnim spremembam in bi zagotovilo pomembno kredibilnost podnebnim sporazumom. In še pomembneje, prispevalo bi k omejitvi globalnega segrevanja znotraj dveh stopinj Celzija.
To pa bo zahtevalo tudi močno državno in institucionalno podporo električnim vozilom in OVE. Prav tako bo zahtevalo tudi tesno mednarodno sodelovanje – in sicer še posebej med razvitimi in razvijajočimi se gospodarstvi – pri tehnološkem prenosu na področju zelenih tehnologij.
