Kdo vozi bolje: moški ali ženske - Lahko so nerodni, odsotni ali z mislimi drugje

Stereotipi se podirajo

Na to, kako vozimo, lahko vplivajo tudi spolni hormoni in vzgoja, pri čemer Polič pojasnjuje, da si lahko želimo, da bi vzgoja čim manj razlikovala med spoloma v tem, kdo sme ali ne sme, za kaj je bolj ali manj primeren, ko gre za različne dejavnosti, spretnosti in znanje. »Žal pa še opažamo težnje po starih, do žensk omejujočih vzgojnih vzorcih, ki se jim je treba odločno zoperstaviti, saj izvirajo bodisi iz nevednosti bodisi iz politične konservativnosti. Kar pa bi bolj kot hormoni utegnilo vplivati na varno vožnjo, so alkohol, izkušenost, utrujenost in bolezenska stanja, ki so veliko pomembnejši dejavniki.«

Da se stereotipi podirajo, ni nič čudnega, saj je bil včasih avto domena moških (ti so že kot fantje vozili mopede, traktorje in očetov avto), ženske kot voznice pa so bile v manjšini (do konca druge porodniške za volanom niso niti sedele). Danes z avtomobilom izkazujejo svojo samostojnost, vedo, kaj hočejo, in to tudi izberejo. Da večjih razlik na podlagi spola ni, se kaže tudi v tem, da so lahko tako moški kot ženske med vožnjo nerodni, odsotni ali z mislimi drugje, da menijo, da so na cesti ravno oni najbolj pomembni, prepričani o sebi in svojih sposobnostih, njihove reakcije ob opazovanju drugih udeležencev pa so pogosto agresivne in nespoštljive. »Iz svoje dolgoletne prakse inštruktorja varne vožnje lahko povem, da vozniške spretnosti in sposobnosti, dinamika pri vožnji in odzivanje v kritičnih situacijah nikakor niso povezani s spolom. Dejstvo je, da imamo zelo dobre voznike in voznice, da pa so na žalost na cesti tudi slabi vozniki in voznice. Zato bi vsem svetoval, naj čim večkrat uporabijo rek: Mojster dela vajo oziroma vaja dela mojstra. Več kot bodo vozili in opravili treningov varne vožnje, boljši in bolj varni bodo, s čimer bo vsak med njimi prispeval svoj delček k večji varnosti na naših cestah,« pravi Brane Legan, inštruktor varne vožnje pri AMZS. Po njegovih izkušnjah so ženske pri programih varne vožnje v učenju, spoznavanju novosti in usvajanju veščin vožnje mnogokrat bolj aktivne, vse jih zelo zanima, kar je posledica zavedanja, da se lahko kaj novega naučijo, moški pa včasih to težko priznamo.

Načeloma naj med vozniki in voznicami ne bi bilo bistvenih razlik. Ne glede na spol, starost in predhodno znanje imajo namreč vsi, ki v šoli vožnje sedejo za volan, potencial, da postanejo dobri vozniki. Bistveno je, da učenec premaga morebiten strah do vozila, pridobi spretnosti za vožnjo, se nauči predvidevati in reševati situacije na cesti. »Menim, da stereotipi o moških in ženskah za volanom delno izhajajo iz tega, da je bilo nekoč veliko več voznikov kot voznic. Pred desetletji je bil v mnogih družinah le en avto, ki ga je prioritetno vozil moški, ženska je bila sopotnica. Opažam pa, da mnogo žensk, ki so bile nekoč v situaciji, da je več vozil mož, potem je zbolel ali umrl, avto pa je ostal v garaži, pride k nam, da s kondicijsko vožnjo obnovijo svoje znanje. Na tak način izgubijo strah in postanejo bolj samozavestne voznice. To je po mojem eden od kazalnikov, da smo ženske morda nekoliko bolj preudarne voznice kot moški. V mojih začetnih letih poučevanja je morda res držalo, da so fantje za pridobitev vozniškega dovoljenja potrebovali manj ur kot dekleta. Danes teh razlik ni. Ne nazadnje pa tudi proizvajalci vozil, gledano zgolj s tehnološkega vidika, ne delajo vozil izključno za ženske ali moške, kar je še en kazalnik, da razlik, na katere bi pri vožnji vplival spol, ni,« meni Polonca Barbič, učiteljica vožnje v šoli vožnje AMZS.

Moški tekmovalen, ženska mirna

Seveda tipične razlike med spoloma ostajajo: moški je tekmovalen, ženska je mirna, potrpežljiva, vendar manj zbrana. Znanje vožnje v prometu je danes uniseks: spretnost, hitrost vožnje, lega in smer vožnje, način ravnanja v prometu, ustavljanje in parkiranje so dokaj natančno določene naloge, tako da za domišljijo ni prostora. Izredne situacije v prometu, kjer je potrebno kaj več kot ubogati pravila in predpise, so redke, zato ima vse več voznikov in voznic z njimi enakovredne težave. »Moški imamo včasih težave s samovšečnostjo v prometu, ženske pa z večopravilnostjo. S telefonom na ušesu prevozijo več kilometrov kot moški. Moški pri tesnem parkiranju utiša radio, ženska pa se med enakim postopkom še pogovarja po telefonu. Pri višjih hitrostih se vse dogaja prehitro, da bi voznik počel več stvari hkrati. Ženske s telefonom na ušesu postanejo enako nevarne kot moški divjak. Moški, kar koli že počne, počne dobro, ženske pa počnejo vse. Kako je že s kuharji? Vrhunski kuharji so moški, več pa kuhajo ženske. Včasih smo voznika, za katerega se je že od daleč videlo, kako je neroden, avtomatično označili za žensko. Danes je vsaj na Gorenjskem že drugače: 'Al je ženska al pa Lublančan.' Brez zamere, Ljubljančani, ki živijo in delajo v Ljubljani, med tednom vse manj vozijo, ker uporabljajo alternativne mestne prevoze, v nedeljo pa na cesti proti Bohinju tudi zaradi premalo vozniških izkušenj povzročajo zastoje,« je prepričan Brane Lotrič, direktor podjetja B & B izobraževanje in usposabljanje, ter sklene: »Moja žena v vsakdanji situaciji parkira bolje od mene, ker parkira, odkar ima vozniški izpit. Ko pa gre za mišjo dlako natančno parkiranje, plezanje čez pločnike in vzvratno vožnjo prikolice, zmagam jaz.«