Ob vstopu v Anarhijo katalonske skupine Societat Doctor Alonso se obiskovalci najprej vržemo v spoznavanje z lepo igračko, ki nas pričaka na stolu – vklopljeno električno kitaro – in skoraj spregledamo na tleh sedečo, razkrečeno performerko Semolino Tomić. Kmalu se izkaže, da punk načelo »vsak zmore igrati« ne drži vode, saj je glasba, ki jo proizvaja kaotična, večinsko glasbeno neuka množica, nekakšen slab hrup, ki pa zaradi narave inštrumenta in vnaprej dobro regulirane jakosti vendarle nikoli ne povozi glasu izvajalke. Ta nam v prvem delu, še vedno na tleh, z glavo skrito med nogami, poskuša skoraj slovarsko in nekoliko jecljajoče, da imamo še vedno občutek, da je veliko prostora za »virtuozne« intervencije, ki pa se le redko izvijejo iz naših inštrumentov, didaktično pojasniti osnove in zgodovino anarhizma. Kljub videzu, da smo zaradi igračk v naših rokah popolnoma svobodni in tudi sami samoupravljamo s svojo gledalsko svobodo, v resnici ni tako – močno nas določata gledališki kod in jasna, a pritajena omejitev, da bo ravno kitara naše sredstvo participacije, bodisi znamo igrati bodisi ne, kar nas že vnaprej spravlja v neenak položaj. Predstava se nato, ko stara pankerka vstane in na brnenje naših zvočil trese s svojimi oblinami in maščobnimi blazinicami, sprevrže v nekakšno sentimentalno litanijo, ki objokuje duha panka. Ta nostalgija po izgubljenem duhu mladosti in svobode izpade v celotnem kontekstu, med množico, ki zaposlena sama s seboj zoprno ruži na kitare, naivna in groteskna. Morda najbolj zanimiv moment je v predstavi sekunda tišine, ki jo uspemo ustvariti na prošnjo performerke. A bolj kot o tem, da anarhija ni golo uporništvo brez razloga, ta moment morda govori o tem, da se predstavi pač ni uspelo otresti lastne hierarhije. Anarho-panka predstava tako ne zmore predstaviti v potencialu »prave« anarhične svobode, saj ga reproducira v njegovi strogi kodificiranosti.
Bolj kot vzpostavljanju (uspelega ali neuspelega) udejanjanja svobode pa smo v Danes ugasnimo luči! belgijskega umetnika in raziskovalca Davida Weberja - Krebsa gledalci podvrženi nekakšnemu socialnemu eksperimentu. Po avtorjevem nepretencioznem, nič kaj teatralnem nagovoru smo prek zgodbe o egipčanskem dečku Izmaelu, ki je ugasnil luči in priklical čudež, ter spomina na naravovarstveno akcijo nemškega tabloida Bild uvedeni v tematiko tega gledališkega eksperimenta – ugašali bomo luči. Potem je poskrbljeno, da se s svojimi instrumenti (tokrat) dodobra spoznamo – da torej vemo, s katero žarnico v instalaciji na odru je povezano stikalo, ki ga upravljamo in kako to deluje. Naloga je preprosta – da za čim dalj časa tudi mi, novonastala enkratna skupnost, vzpostavimo popolno temo.
Od te točke naprej se performer stopi z občinstvom in vse je dobesedno v rokah gledalcev. Seveda se zgodi kar nekaj predvidljivih stvari – pojavi se denimo razgrajač, ki se ne bo in ne bo podvrgel navodilu in se »izklopil« – a ravno konflikt je kriv, da se med množico neznancev sploh vzpostavi dialog, prepričevanje, skupinska dinamika. Najdaljša tema sicer nikoli ni daljša od nekaj sekund ali kakšne minute in tudi ubogljivost in upoštevanje navodil ne prineseta nobene dramaturške spremembe – eksperiment še vedno traja. Medtem se zgodi vse mogoče – od prerekanja, vzdihovanja, zehanja, petja, odvijanja žarnic, ritualnega bobnanja, neprekinjenega ploskanja, predvajanja bolj ali manj posrečene glasbe na mobilnikih, bežnih dotikov v temi itd. Predstava nima klasičnega konca, kljub trenutkom hudega dolgčasa si upa trajati in ravno tisti, ki trajanje uspejo skupaj preživeti in ne odidejo, in takih je seveda zmeraj manj, imajo več možnosti, da se bo zgostila neka skupina in dogajanje intenziviralo. Kljub poznim uram in naporom dolgočasja, vpisanih v njeno dramaturgijo, se je tako druga predstava veliko bolj učinkovito in to z bolj preprostimi sredstvi kot prva pozabavala s kaotičnimi principi formacij družbenih skupkov.
