Zato je napovedal, da se ameriška vojska iz Afganistana ne bo umaknila, ampak bodo ZDA tja k svojim 8400 vojakom poslale še dodatne (govori se o številki 3900) ter prosile zaveznice v Natu, da storijo enako. Nova strategija je praktično identična s predlogom poveljnika mednarodnih sil v Afganistanu generala Johna Nicholsona in kaže na močan vpliv vojaškega vrha na Belo hišo, čeprav je Trump strategijo poskušal prikazati kot novost, ki prekinja z Obamovo in Bushevo prakso. Dejal je, da ne bo postavil roka za vojaški umik iz Afganistana (kot je storil Obama). Dejal je, da bo ukinil omejitve v pravilih vojskovanja, sprejete pod Obamo (denimo toga merila, kdaj smejo vojaki streljati na talibane). Dejal je, da ZDA v Afganistanu ne bodo »gradile države« (kot je poskušal Bush). In dejal je, da ne bo ponovil »napake« iz Iraka, ko so ZDA z vojaškim umikom ustvarile praznino, ki jo je zapolnila Islamska država (kar leti tako na Busha kot Obamo). Nekoliko ironično je Trump s tem posnemal prav pristop Obame, ki se je na začetku predsedovanja enako poskusil čim bolj distancirati od afganistanske strategije predhodnika, pa potem po osmih letih ni imel pokazati bistveno več od Busha, kljub začasnemu dvigu števila vojakov v Afganistanu na 100.000.
V resnici s Trumpovo strategijo ne prihajajo bistvene novosti in premiki. ZDA so v Afganistanu, tako kot zdaj tudi glede Severne Koreje in prej v Iraku, soočene z omejenim dometom tega, kar lahko stori vojska, četudi najmočnejša na svetu. To je bil že od začetka poglaviten problem grajenja demokracije, kakršno si je zamislil Bush. Blitzkrieg s pregonom sovražnika iz najpomembnejših mest in institucij države je prvi korak, ki so ga ZDA v Afganistanu leta 2001 opravile v vsega dveh mesecih in desetih dneh, kolikor so potrebovale za padec talibanskega režima. Vendar talibanov niso premagale, ampak pregnale v gore. Od tu naprej se je vojskovanje spremenilo v boj z gverilo, vojska pa v okupacijsko silo z nalogo, da se ekonomsko, varnostno, vrednostno in psihološko osvoji »srca in glave Afganistancev«. Na tem izpitu je mednarodno zavezništvo na čelu z ZDA padlo tako v Iraku kot v Afganistanu.
Ena največjih težav je bila in ostaja korupcija, ki je Trump v govoru ni omenil niti z besedo. Denimo: od 110 milijard dolarjev pomoči, ki jo je Afganistan od leta 2001 dobil pretežno od Američanov, jih je v državi ostalo le 40 milijard. Preostalih 70 milijard, kar znaša približno deset letnih proračunov države, je poniknilo, denar so afganistanski veljaki v kovčkih v desetinah milijonov odnašali v destinacije, kot je Dubaj. Tako je v teh dneh pisal Le Monde. Ljudje korupcijo čutijo in strokovnjaki opozarjajo, da zaradi nje nimajo zaupanja v sodišča in so zato bolj naklonjeni talibanom in strogim, a v njihovih očeh bolj poštenim šeriatskim sodiščem. Poleg tega v državi tlijo etnični konflikti, morda manj očitni kot v Iraku, a vendarle – Afganistan je v državljanski vojni od leta 1978, ekonomija pa se v takšnih razmerah težko postavi na noge.
Je torej sploh mogoče kaj bistveno spremeniti? Kot je mogoče razumeti Trumpa, ne bo niti poskušal. ZDA ostajajo v Afganistanu v obsegu, ki se jim zdi potreben za uresničevanje lastnega interesa, ta pa je osredotočen na onemogočanje terorističnih skupin. Trumpov govor je bil glede tega morda najbolj odkrit od vseh, kar so jih trije ameriški predsedniki podali o Afganistanu po 11. septembru 2001, ko je zavladala vojna histerija. »Moramo si priznati, kakšna je realnost: skoraj šestnajst let po 11. septembru… so Američani naveličani vojn brez zmage,« je dejal. Izključil je popoln umik iz Afganistana, ker bi se odprl prostor terorističnim skupinam, pri čemer jih je prav na območju Afganistana in Pakistana največ na svetu. Število vojakov pa bodo ZDA prilagajale sprotnim razmeram na terenu, vendar države ne bodo gradili: »Na koncu je naloga Afganistancev, da vzamejo v roke svojo prihodnost, da vladajo svoji družbi in dosežejo trajni mir. Smo partner in prijatelj, vendar Afganistancem ne bomo govorili, kako naj živijo ali vodijo svojo kompleksno družbo,« je povedal Trump.
Takšna odločitev ni le posledica njegovih prepričanj, ki se jih tokrat ni držal, sicer bi ukazal nagel vojaški umik, ampak tudi zoženega manevrskega prostora. Vojne niti v vojaškem smislu ni mogoče dobiti brez napotitve velikanskega števila enot, česar noče storiti nihče več, sklepanje »družbene pogodbe« pa je zaradi naštetih razlogov v skoraj šestnajstih letih poskusov spodletelo tako kot v Iraku in očitno za iskanje rešitev ni več prave volje. Ostane torej boj proti teroristom in svetovanje afganistanski vojski, ki naj se bojuje proti talibanom. To pomeni, da afganistanska vojna, ki je že tako ali tako najdaljša ameriška vojna v zgodovini, za ZDA in za zaveznice, tudi za Slovenijo, ostaja omejena, a brez konca na obzorju. Nicholson sam je v teh dneh dejal, da ZDA v državi ostajajo dolgoročno. In čakajo na drugačen jutri. Bela hiša in generali upajo, da bi se ta lahko pojavil, če bi talibane, ki imajo nadzor ali premoč na tretjini ozemlja države, spravili za pogajalsko mizo. »Nekoč, po učinkovitem vojaškem delovanju, bo morda mogoč politični dogovor, ki bo vseboval elemente talibanov v Afganistanu,« je rekel Trump, general Nicholson pa je dodal, da talibani ne morejo zmagati, zato naj se raje pogajajo. Te pozive je mogoče razumeti kot tiho priznanje tega, kako razmere na terenu vidijo v Washingtonu. K pogajanjem v vojni praviloma kliče šibkejši.
