Problematika napotenih delavcev je ena izmed stičnih točk avstrijske in francoske politike, hkrati pa tudi ena od težavnih tem pri vzpostavljanju jedrne Evrope. Podobno kot Avstrija se tudi Francija pritožuje, da napoteni delavci iz vzhodnoevropskih držav negativno vplivajo na njen trg delovne sile. Z nizkimi urnimi postavkami – predvsem v gradbeniškem sektorju – spodkopavajo konkurenčnost domače delovne sile. Francoski predsednik Emmanuel Macron je ob začetku svoje vzhodnoevropske turneje – izpustil bo dve članici višegrajske četverice, Madžarsko in Poljsko – pri avstrijskem kanclerju Christianu Kernu naletel na zelo razumevajočega gostitelja. Oba voditelja sta se zavzela za koncept »enakega plačila za enako opravljeno delo«, ki ga uvaja spremenjena direktiva o napotenih delavcih.
Vendar se je ta zaradi nasprotovanja enajstih vzhodnoevropskih držav članic lani marca zataknila v evropskem zakonodajnem postopku. Gre nam za socialno pravičnost, je v Salzburgu poudarjal avstrijsko-francoski dvojec pred skupnimi pogovori s povabljenim slovaškim premierjem Robertom Ficom in češkim predsednikom vlade Bohuslavom Sobotko. Macron in Kern sta upala, da bosta na pogovorih s kolegoma zaznala pripravljenost na kompromis. In sta ga. Tako Fico kot Sobotka si želita, da bi rešitev za vprašanje napotenih delavcev našli na oktobrskem zasedanju evropskih voditeljev. A je Sobotka vnovič pokazal, kje tiči bistvo problema: rešitev za vprašanje napotenih delavcev bo lažje najti, če bo prišlo do zbližanja različnih življenjskih standardov in plačnih ravni, ki obstajajo v EU. »Če bi nam dogovor (glede direktive o napotenih delavcih, op. p.) uspelo doseči oktobra, bi bil to dober znak za EU,« je dejal Fico in obljubil, da se bo potrudil prepričati tudi drugi dve članici višegrajske četverice, Poljsko in Madžarsko, za dosego kompromisa. Kot je še povedal, želijo plačni damping zdaj prepovedati tudi na Slovaškem.
Vse več napotenih delavcev v Franciji in Avstriji
Macron je že v volilni kampanji problematiko napotenih delavcev postavil za eno svojih prioritet. Francija je za Nemčijo namreč druga država v EU, v katero se zgrinja največ napotenih delavcev (okoli 280.000), trend pa se krepi. Francoskim trendom vse večjega prihoda tujih napotenih delavcev sledi tudi Avstrija. Lani se je ta številka pri naših severnih sosedih povzpela že na 166.000 tujih delavcev, ki so začasno delo opravljali v Avstriji.
Kje je bistvo težave? V plačnem in socialnem dampingu, pravijo na strani starih držav članic, predvsem nove države članice pa v protiukrepih starih držav članic vidijo protekcionizem, ki naj ne bi bil skladen s prostim pretokom delovne sile v Evropski uniji. Po obstoječi evropski uredbi o napotenih delavcih iz leta 1996 lahko podjetja za določen čas v drugo državo na delo napotijo svoje delavce in jim plačujejo socialne prispevke po pravilih lastne države, pri plačilu pa morajo upoštevati zgolj minimalno plačo v državi, kamor so delavci napoteni. To pomeni, da so napoteni delavci plačani boljše kot v domovini, a slabše kot lokalni delavci iste panoge v državi, kamor so napoteni. Prav to nesorazmerje pa povečuje »konkurenčnost« napotenih delavcev.
Nezadovoljni s kompromisnim predlogom
Težava je tudi v tem, da zahodnoevropska podjetja ustanavljajo podjetja poštne nabiralnike v vzhodnih državah članicah, da bi tako tamkajšnje delavce na delo na zahod pošiljale pod zanje ugodnejšimi plačnimi pogoji. Druga podjetja delavcem, ki jih pošiljajo na zahod integracije, ne obračunavajo plač po tamkajšnjih tarifnih določilih. Macron je obstoječo uredbo včeraj označil kot »izdajo duha Evrope« in ostro dodal: »Skupni evropski trg in prosti pretok ljudi nista bila ustvarjena, da bi pomagala državam, ki imajo najnižje socialne standarde.« Prav takšno početje pa po njegovem mnenju ustvarja populizem in manjša podporo javnosti evropskemu projektu.
V času malteškega predsedstva EU so v letošnji prvi polovici leta poskušali najti kompromis med razhajanjem obeh delov integracije, a jim ni uspelo. Franciji, Avstriji in tudi drugim zahodnoevropskim državam gre precej v nos, da lahko napoteni delavci v drugih državah časovno neomejeno opravljajo tovrstno delo. To časovno obdobje želijo omejiti. Malta je predlagala dvoletno obdobje, medtem ko se je Francija zavzemala za krajše časovno obdobje – zgolj enega leta. Za takšno rešitev sta se včeraj vnovič izrekla Macron in Kern.
Macron bo pot, na kateri išče tudi podporo za svoj projekt oživitve Evrope z obsežnimi reformami na finančnem in varnostnem področju, nadaljeval v Bolgariji in Romuniji. Na evropski ravni bodo o problematiki napotenih delavcev znova razpravljali oktobra.
