V podporo dejstvu, da gre za tehtno zastavljeno vprašanje v naslovu, bi lahko navedel vrsto dogodkov z različnih fakultet, ki pričajo o pohlevnosti študentk, ko gre za zlorabe. Pa ne samo študentk in ne samo iz daljne preteklosti. Še pred nekaj leti sem stopil v dvigalo Filozofske fakultete, kjer sta že bila dva pleskarja z orodjem in vedri, pridružil pa se nam je še znan profesor družboslovec. Ko so se vrata začela zapirati, je v dvigalo hotela stopiti še profesorica iste fakultete. Družboslovec ji je rekel dobesedno – kar stopi naprej, saj nimaš prevelikih jošk. Kolegica je otrpla obstala na hodniku. Pleskarja sta se zarežala, jaz pa sem premogel le zaboden pogled, ki ga govorec ni mogel spregledati, pa mi je pojasnil takole – veste, vse te sem jaz zaposlil na fakulteti.
Preden bi se začela debata o dolgovih, ki jih morajo na poseben način poravnavati njegovi kadri, je prišlo nadstropje, kjer je izstopil, najbrž povsem zadovoljen ob svoji domislici. Moram priznati, da se kot gostujoči predavatelj nisem čutil prvega poklicanega za reševanje tamkajšnjih odnosov. Vendar še danes nimam dobrega občutka ob svoji pretežni pasivnosti v tisti situaciji in se mi zdi, da bi moral narediti kaj več.
Pred nekaj dnevi pa mi je v roke prišla revija na bleščečem papirju, posebej namenjena ženskam. Potem ko sem prebral vsebino, sem šel gledat še sestavo uredništva. Niti enega moškega. Vse prav. Razen izbora sogovornikov, katerih seksistične domislice so se novinarkam in urednici zdele dovolj tehtne, da so jih povzele celo na naslovnico. Gre za moške, ki sem jim posvetil del svoje kolumne Rod pogumnih žensk in ki ženskam, o katerih sem pisal, po osebnostni integriteti, pogumu in moralnosti ne sežejo niti do kolen, kakor sem tudi zapisal.
Kaj reči o psihoterapevtu, ki se mu domnevno ženske poteze na moškem tako gnusijo, da se »depiliranega moškega, če bi bil ženska, še s palico ne bi dotaknil. Fej!«
Vas zanima, kaj rečejo novinarke te revije o dotičnem psihoterapevtu? Takole so zapisale:
»Ko se nam je v uredništvu porodila ideja, da se lotimo moderne ljubezni, smo med sogovorniki nemudoma izstrelile /njegovo/ ime. Psiholog, ki v svojih odgovorih ne pritiska na zavore. Resnice, ki jih včasih niza, so neprijetne.«
Ob tem niti ne preseneča, da se omenjeni psiholog za vzor sklicuje na še bolj problematičnega samooklicanega psihologa terapevta, znanega po sovražnih izjavah zoper ženske, zaradi česar je v kazenskih postopkih. Sam ga ima za enega redkih, ki si prizadevajo stvari postaviti na pravo mesto.
Drugi dragocen sogovornik po izboru ženskega uredništva pa uči, kaj je prava ženska in kdaj je vse izgubljeno. »Ko ženska reče – sem takšna, kot sem – je konec z njo.« Tako se glasijo spoznanja o končnosti (ženskega) vesolja, kakor jih prodaja psiholog, ki bi imel dosti opraviti sam s seboj, preden bi se lotil kantovskih kategoričnih imperativov.
Kaj si potem lahko mislimo o ženskah, ki v eni najbolj branih revij skrbijo za medijska sporočila zlasti svojemu rodu, če so polne občudovanja »pravih dedcev«, ki edini še vedo, kaj je ženska, kje je njeno mesto, in ki ustvarjajo kodekse – ti moški namreč – perspektivnega vedenja za ženske. Ob tem ti dušeslovci še mimogrede z gnusom obračunajo z moškimi, ki ne izpolnjujejo njihovih kriterijev za prave moške.
Od kod tem ženskam, prepoznavnim ustvarjalkam medijskih vsebin, od katerih bi pričakovali, še prej kot od drugih, pokončno držo, tako očaranje nad moškimi, ki v resnici žalijo ženske, jih ponižujejo, poleg tega pa v isti koš mečejo še vse moške, ki njim, junakom in razlagalcem edino pravilnih odnosov med spoloma, niso podobni?
Povsem nekorektno bi bilo, če bi jaz razlagal, kaj je s temi ženskami narobe. Zato razlago prepuščam njim. Morda bo mnogim med nami, tudi ženskam, jasneje, kaj jih očara pri moških, da jim je tudi poniževanje privlačno, če bo pojasnilo prišlo iz prve roke. Nekaj tega imam v spominu iz TV-oddaje Katarina, kjer so pred leti same ženske pripovedovale o privlačnosti nasilnih moških, s katerimi so celo živele (in trpele). Morda kakšna ponovitev ne bi škodila. Zlasti očaranim novinarkam.
