»Vozi do Bleda lokalni avtobus?« je prejšnjo sredo malo pred deseto uro zanimalo mlad ameriški par, ki se je po zajtrku odjavil iz Hostla pri Janezu. Kmalu za njima je pot do Bleda zanimala tudi skupino nemških turistov, ki so prav tako prišli vrnit ključe sob. Dopoldansko vzdušje v nahrbtnikov polni recepciji na Karlovški cesti je bilo pravzaprav enako kot v drugih hostlih po prestolnici, a vseeno Hostel pri Janezu izstopa med njimi. Nekoliko z nizko ceno, predvsem pa s svojo unikatno zgodbo.
V stavbi, ki je med šolskim letom dijaški dom, namreč turiste sprejemajo v prvi vrsti zato, da učence Centra Janeza Levca pripravijo na življenje. Mladostniki s težavami v razvoju opravijo skorajda vsa dela, s tem pa med julijem in septembrom dobijo prve delovne izkušnje in tudi prvo plačilo.
Kaj če me kaj vprašajo?
Medtem ko so gostje počasi kapljali iz jedilnice v recepcijo, sta se David in Neža igrivo lotila pospravljanja ostankov zajtrka. Filip, ki je kot hišnik nenehno v pripravljenosti, je do takrat že nehal pometati listje, Čazim je opral prvi avtomobil, Teja pa je bila tik pred tem, da začne pripravljati sobe za nove goste. »Delava v paru, kar mi je zelo všeč. Najprej vzameva ključe, seznam in čistila, nato pa greva od zgoraj navzdol, ker je tako lažje. Prezračiva sobe, slečeva in oblečeva svežo posteljnino, na koncu še počistiva in razkuživa,« je opisala sobarica, ki je prvo poletje preživela v hostlu.
V tako dobri poletni turistični sezoni tudi pri Janezu niso imeli težav z zapolnjevanjem sob, celo nasprotno. Letos so gostili veliko Belgijcev, sicer pa tradicionalno prevladujejo gostje iz Velike Britanije. Angleško seveda govorijo tudi vsi drugi in prav tuji jezik se je izkazal za največji strah počitniških delavcev, starih od 14 do 19 let. »Kaj če me kdo kaj vpraša in ne bom znal odgovoriti?« so v stresu, preden se začne sezona. »Letos so šli vsi na krajši tečaj angleščine, uvedli pa smo tudi priponke z napisom 'govorim angleško', ki jih nosijo bolj zgovorni. Tisti, ki jim angleščina ne gre dobro, so se zdaj razbremenili in niso več v krču,« je elegantno rešitev predstavila Irena Nose, vodja doma Centra Janeza Levca.
Prijava kot za vsako službo
Prav tako je po besedah Nosetove zelo pomembno, da učenci s pomočjo vzgojiteljev izberejo res primerno delovno mesto zase, da ne dobijo negativnih izkušenj. Namen takšnega koncepta je pridobivanje delovnih in socialnih veščin, ki so pomembne pri vključevanju na trg dela. Ideja zanj je prišla od vzgojiteljev, ki so videli, da njihovi varovanci težko dobijo počitniško delo, medtem ko je dom poleti prazen. Leta 2014 so združili moči in zagnali projekt, ki je predane pedagoge še bolj povezal z otroki.
»Maja objavim razpis in učenci se prijavijo s pisno vlogo. Enako kot se bodo kasneje v življenju prijavljali za vsako delo,« je še opisala Nosetova, ki hostel vidi kot poligon za življenje. Da tako uspešno delajo že četrto sezono, pa pripisuje temu, da učenci jemljejo delo zelo resno in da jim zaposleni zaupajo, da zmorejo opraviti svoje dolžnosti. Občutek varnosti jim daje tudi to, da so vzgojitelji vedno le klic stran, v dopoldanskem času pa jih tudi spremljajo v hostlu, čeprav za to niso posebej plačani.
Najboljši hostel doslej
Kako so vzdušje v hostlu poleti doživljali gostje? »Ravno prej sem razlagal prijateljicama, da je to verjetno najboljši hostel, v katerem sem bil,« nam je dejal Florian Wuschek iz Nemčije, ki je na spletnem portalu izbral Hostel pri Janezu zaradi prijazne cene. S tremi sopotniki so potrebovali posteljo za enodnevni postanek na poti iz Srbije v München. Bilo jim je bolj kot ne vseeno, kakšna bo nastanitev, nato pa jih je Hostel pri Janezu osvojil z bogatim slovenskim zajtrkom. »Razveselili smo se kranjskih klobas, jajca so bila odlična, pokusili smo kolač,« je naštel.
Navdušena je Ljubljano zapustila tudi Tess Upperton z Nove Zelandije, ki bi ostala še eno noč, če ne bi že imela rezervacije v Italiji. V nasprotju z nemško četverico je bila seznanjena z zgodbo tega verjetno najbolj posebnega ljubljanskega hostla. »Prebrala sem, da je to med šolskim letom dijaški dom, to se čuti. Vse je tako domačno in osebje je prijazno,« je povedala Uppertonova.
