»Seveda vemo, kje poteka meja. Poglejte!« Gospod Tvrtko Sokler se je obrnil k oknu in skozenj uperil prst. Za oknom je bil most, na drugi strani mosta Bosna in Hercegovina. Tostran je bila Hrvaška. Vmes je tekla reka Una. »Vidite trdnjavo?« je Sokler pokazal na gradič onkraj reke. »Zgradili so jo Zrinski.« Zrinski so znamenita hrvaška plemiška rodbina, katere korenine segajo še v štirinajsto stoletje. »Vedeti morate, da Una ni vedno tekla tu, kjer teče zdaj,« je nadaljeval. »Tam zadaj, za trdnjavo, je še en kanal, ki je zdaj izsušen. In po tem kanalu poteka meja. Na drugi strani lahko trdijo, kar hočejo, a mi vemo, kaj je res.«
Z gospodom Soklerjem – plečatim, odločnega pogleda in s sršečo pričesko – smo se v prvih dneh avgusta srečali v županski pisarni Hrvatske Kostajnice, mesta ob Uni. Mladi župan Dalibor Bišćan je Soklerja povabil k pogovoru, ker se sam ni hotel preveč spuščati v obmejna vprašanja. Njegov program je usmerjen v prihodnost. Sokler pa je predsednik lokalnega združenja veteranov domovinske vojne in vojni invalid. Zgodovina teh krajev ga je ustrojila. Na obrazu mu piše, da mu ni do šale. Zlasti, če ga vprašate, čigava je zemlja.
Policisti domačinom ne otežujejo življenja
Hrvaška ima obmejna vprašanja – poleg zapleta s Slovenijo – odprta še z vsemi sosedami, razen z Madžarsko. Reka Una je eno od območij, kjer naša južna soseda še nima uradno definirane meje z Bosno in Hercegovino.
V pravnem smislu je zaplet podoben situaciji na meji s Slovenijo: Hrvaška se sklicuje na katastrske meje, ki segajo na bosansko stran. Na bosanski strani pa večinoma trdijo – odvisno sicer, koga vprašate –, da katastrske meje niso meje med državami in da je treba upoštevati še zgodovinske okoliščine, pa pravilo plovne črte, ko gre za mejo na reki, ter interese ljudi in njihovega imetja…
V vsakodnevnem življenju ob meji na Uni sicer nerešeno mejno vprašanje ljudem ni v posebno breme. Hrvatska Kostajnica in (Bosanska) Kostajnica sta komplementarni mesti. Tu od nekdaj živijo Hrvati, Srbi in Bošnjaki. Tako so po obeh bregovih reke razporejene tudi katoliška in pravoslavna cerkev ter džamija. Mesti sta majhni, skupaj imata manj kot deset tisoč prebivalcev. Vsi se poznajo in marsikdo z nasprotnih bregov je v sorodu. Ljudje imajo hiše na eni strani reke, prijavo stalnega prebivališča, zemljo in še kakšno hišo prednikov pa na drugi strani…
Kostajnica je zdaj sicer trikrat večja od Hrvatske Kostajnice. Pred vojno, preden je propadla industrija, je bilo ravno nasprotno. Hrvaška stran je v poznih devetdesetih utonila v krizo, bosanska, kjer je oblast prevzela entiteta Republika Srbska, je vzcvetela. Na hrvaški strani je mesto zaspano, na drugi strani je vse polno barov, trgovin in za vsakim vogalom se kaj gradi.
Vmes, takoj za mostom na bosanskem bregu, stoji uradni mejni prehod med državama. Hišice policistov z obeh strani so združene v enem objektu, ki simbolizira sožitje. Prehod je sicer začasen, a je trdno zgrajen. Okolica prehoda pa je videti kot bolšji sejem. Čez most se v plastičnih vrečkah tovorita špecerija in pivo. Zvečer se sosedje s hrvaške strani preselijo v kafiče na bosansko stran, kjer se vrtijo turbofolk in odojki.
Če Kostajničane vprašate, kje je tu meja, bodo najprej zamahnili z roko. Življenje ob meji se na to večinoma ne ozira: domačinom policisti ob prehodu čez mejo, ki je hkrati zunanja meja EU, ne glede na rigorozna pravila zgolj od daleč namignejo, da je pot prosta.
V naslednjem stavku vam bodo ljudje rekli, da je meja stvar politike. Eskalira zgolj vsake toliko, pred volitvami. Potem pa vam bodo natančno razložili, kdo in kdaj je na katerem koščku zemlje koga ubil.
Sporazum o meji podpisan, a nikoli ratificiran
»Tam, kjer je zdaj mejni prehod, ni prava meja. Meja je vedno potekala po sredini reke Une in tako tudi bo,« je v svoji pisarni rekel župan Kostajnice Drago Bundalo. Udobno zleknjen v naslanjaču s prižgano cigareto (»Mi še lahko kadimo, vi v Evropi pa več ne smete.«) je svojemu portparolu Aleksandru Pašiću narekoval, kako naj na računalniku prikazuje diaprojekcijo, da bomo kar najbolj nazorno seznanjeni z resnico. »V vseh dokumentih, od Avnoja do daytonskega sporazuma, je meja na Uni. Hrvati sicer trdijo, da ima Una svoj kanal tam, kjer je zdaj mejni prehod (okrog sto metrov v notranjost kopnega na bosanskem bregu, op. p.). Vendar ste lahko sami videli, da tam ni reke, ampak samo mlaka, kjer se izliva naša kanalizacija,« je bil nazoren. Bundalo, član Srbske demokratske stranke (nekoč jo je vodil Radovan Karadžić), trdi, da je večina lastnikov zemljišč, ki jih Hrvaška pripisuje sebi, državljanov Bosne in Hercegovine. Že zaradi tega naj bi ozemlje, ki meri okrog šestdeset hektarov, pripadlo Bosni in Hercegovini.
Strokovna komisija za razmejitev je svoje delo sicer opravila že pred leti in tedanja predsednika Franjo Tuđman in Alija Izetbegović sta sporazum o meji podpisala že leta 1999. Ta sporazum mejo na Uni postavlja prav tja, kjer je zdaj mejni prehod. »A sporazuma še nobena stran ni ratificirala v parlamentu,« v enem od svojih člankov opozarja hrvaški profesor mednarodnega prava Vladimir Đuro Degan. Razlog za zavlačevanje je v nerešenem vprašanju morske meje med državama pri Neumu, kjer so gospodarski interesi in politični apetiti mnogo močnejši. »Una in Neum pa se rešujeta v paketu,« pravi Bundalo. Tako ima celotna meja med državama še vedno zgolj začasen status. Na naša vprašanja v zvezi s tem oblasti v Zagrebu in Sarajevu do zaključka redakcije niso odgovorile.
V džamiji: Večina zemljišč je v lasti Bošnjakov
S postavitvijo mejnega prehoda v notranjost kopnega pa je Bosanska Kostajnica oškodovana, trdi Bundalo. »Čez to zemljišče smo načrtovali gradnjo obvoznice. Zdaj nam težki tovornjaki vozijo čez dvorišča,« se je pridušal. Portparol Pašić nas je pozneje res odpeljal do kraja, kjer se napol zgrajena obvoznica, široka prazna cesta, nenadoma zaleti v obmejno koruzno polje. »V vsakodnevnem življenju se meja ne pozna,« pravi Pašić. »Obe mesti dobro sodelujeta, med drugim v predpristopnih projektih Evropske unije. A ko pridemo do vprašanja, kje bi morala biti meja, trdimo vsak svoje.« Župan Bundalo je napovedal, da bo septembra od državne oblasti v Sarajevu – kot že večkrat doslej – zahteval, naj odprejo pogajanja s Hrvaško o meji. »Če to ne bo uspelo, pa bomo zahtevali arbitražo!«
Domačini, ki svojega dolgoletnega župana dobro poznajo, sicer pravijo, da je dramatična obvoznica, ki ne vodi nikamor, zgolj njegovo politično orodje. S privzdignjenimi obrvmi sceno med Hrvati in bosanskimi Srbi opazujejo zlasti »tretja stranka v postopku« – Bošnjaki. »Res je, želja vseh narodov je, da bi bili povezani s svojo rodno zemljo,« je ob skodelici kave, v hladu lokalne džamije, dejal tamkajšnji član odbora islamske skupnosti Enver Žigić. »Vendar morate vedeti naslednje: Bošnjaki smo bili v Bosni in Hercegovini vedno večinski narod in tudi v Kostajnici, kjer nas je po vojni zaradi preganjanja sicer manj, smo še vedno lastniki večine zemljišč,« pravi Žigić. »Z zarisovanjem neke črte in negiranjem obstoja Drugega ne bodo dosegli cilja. Njihove načrte smo vsi že zdavnaj razkrinkali.«
Fotoreportaža Matjaža Rušta z meje na Uni bo objavljena v soboto v Dnevnikovem Objektivu.
