Že 70 držav z vsega sveta – med katerimi na primer ni ZDA, Japonske in Indije – sodeluje pri novih svilnih poteh. Ta kitajski projekt, pri katerem gre za več kot 800 milijard evrov investicij, bi lahko prinesel velike spremembe v svetu. Najbolj očitno se ta ekspanzivna politika Kitajske kaže v njenih pridobitvah pristanišč, kot so grški Pirej, avstralski Darwin, panamska Isla Margarita in pakistanski Gwadar.
Etiopija kot trojanski konj
V Afriki na primer bodo Kitajci letos zgradili novi železniški progi Mombasa–Nairobi (Kenija) in Džibuti–Adis Abeba (Etiopija), ki bosta zamenjali stari progi britanskih in francoskih kolonizatorjev. Kitajci vse bolj selijo svojo tekstilno industrijo v 100-milijonsko Etiopijo zaradi poceni delovne sile (mesečne plače so le 30 evrov!) in ker lahko od tam brez carine izvažajo v ZDA, ki pa so največji uvoznik tekstila na svetu. Etiopija, ki ima po izgubi Eritreje izvozno pristanišče v Džibutiju, je tako trojanski konj Kitajcev.
Še ena zelo revna država je Laos, ki ga bo s Kitajsko kmalu po 75 predorih in 167 mostovih povezala hitra železnica, ta pa se bo nadaljevala na Tajsko in naprej skozi Malezijo do Singapurja. Laos, ki doslej sploh ni imel železnice, bo tako postal še bolj odvisen od Kitajske. Zdaj se številni kmetje pritožujejo, ker za zaseženo zemljo ne od države ne od kitajskega graditelja proge niso dobili odškodnine.
Zelo veliko ima od projekta novih svilnih poti zlasti Pakistan, prek katerega si Kitajska – od svoje zahodne meje skoraj do Bližnjega vzhoda – gradi koridor s hitro železnico, novo cesto in naftovodom ter industrijskimi conami. Gre za kar 52 milijard evrov vreden projekt! Kitajska si bo tako povsem podredila Pakistan in ji ne bo treba več prevažati izdelkov, surovin in energentov skozi malajsko ožino, skozi katero gre zdaj med drugim kar 80 odstotkov nafte, ki jo porabi.
Balkanska svilna pot
Kitajska načrtuje, da bo tudi v Evropi skrajšala pot izdelkov, ki skozi Sueški prekop prihajajo v EU. To naj bi se zgodilo z modernizacijo 1500 kilometrov dolge proge med Atenami (Pirejem) in Budimpešto. Leta 2014 je o tem projektu svilne poti Kitajska že podpisala sporazum z Madžarsko, Srbijo in Makedonijo, toda od tedaj proge še niso začeli graditi. Sicer naj bi bilo s to modernizacijo železnice iz Budimpešte v Beograd mogoče priti v treh in ne več osmih urah. Evropska komisija uradno podpira projekt, obenem pa zahteva, da je treba pri gradnji proge spoštovati evropske zakone. Zapleta se pri natečaju za gradnjo.
Februarja so prišli prvi zabojniki iz Kitajske prek Pireja v Budimpešto. Za vse skupaj so potrebovali 26 dni. Če bi Peking po tej poti zmanjšal čas transporta, ki zlasti na Balkanu poteka predolgo, potem kitajski izdelki v EU ne bi več potovali prek Amsterdama in Hamburga.
A menda tudi Madžari, Srbi in Makedonci zavlačujejo z začetkom modernizacije te proge, ker se bojijo, da bodo ostali praznih rok. Kot običajno v takih primerih bodo dela v celoti opravila kitajska podjetja. Madžarska, Srbija in Makedonija pa bodo morale vrniti posojilo za novo železnico v 20 letih, ne da bi imele od nje večje koristi. Kitajska nima interesa, da bi v teh treh državah vlagala v kar koli drugega kot v železnico. V Evropi jo namreč zanimajo samo podjetja z najmodernejšo tehnologijo (zato nedavni protekcionistični ukrep Nemčije). Za Kitajce bi bila moderna hitra proga Atene–Budimpešta pomembna tudi zato, ker bi z njo pokazali, da lahko tekmujejo z velikimi zahodnoevropskimi graditelji prog. Za Grčijo, v katero pa Kitajska zaradi njene strateške lege sredi Sredozemlja tudi sicer veliko vlaga, bo zelo dobro, če se bo še povečalo število kontejnerjev, ki bodo šli prek Pireja.
Svilna pot čez Arktiko
Še dlje od uresničitve je projekt hitre železniške proge med Moskvo in Pekingom. V zadnjih letih so odnosi med Moskvo in Pekingom na videz zelo dobri, toda Kitajski Rusije ni uspelo vključiti v projekt svilnih cest. Še več, Rusija se čuti ogroženo, ker je Kitajska s projektom svilne ceste dobila prevlado v nekdanjih srednjeazijskih sovjetskih republikah in Belorusiji. Kitajska kaže veliko zanimanja za morski prehod skozi Arktiko, kjer bi bila pot med Šanghajem in Rotterdamom 3000 kilometrov krajša kot skozi Sueški prekop. Bližje uresničitvi je sibirski plinovod, ki bo morda že leta 2019 oskrboval Kitajsko z ruskim zemeljskim plinom. Kitajci pa v Rusijo neradi vlagajo zaradi negotovih razmer.
