Če obstaja kaj takega, kot je balkanski barok (le da z več črnega humorja kot melanholije), je to nedvomno zasluga kusturičevskega stila. Ta je morda še potenciran v filmu Na mlečni poti (2016), kjer pa je še bolj opazno nekaj drugega: namreč sam Emir Kusturica v vlogi protagonista. To je dobesedno izjemno in edinstveno, Kusturica še nikoli doslej ni igral v kakšnem svojem filmu. In ta izjemna poteza najbrž ni povezana s tem, da bi režiser pri svojih 60 letih hotel pokazati svoj igralski talent. To mora pomeniti nekaj drugega. Najprej denimo to, da je Na mlečni poti, kjer je Kusturica tako scenarist in režiser kot glavni igralec, tudi formalnopravno njegov najbolj avtorski film. In povrhu še tako avtorski, da niti ne skriva, da hoče umetnik nekaj reči. Sicer pa to tudi slišimo, namreč iz ust italijanske dive Monice Bellucci, ki v vlogi brezimne Neveste tako v poeziji kot v prozi Kusturici v vlogi Koste izpoveduje svojo ljubezen.
Torej vidimo, kaj »hoče umetnik reči«: Že mogoče, da me nekateri ne marate več ali ne več tako kot nekoč, zato pa me ima rada Monica Bellucci. In kot da ta diva ni dovolj, je v Kosto noro zaljubljena še ena ženska, podeželsko dekle Milena, ki pa ni le imenitna akrobatka, marveč je v interpretaciji Slobode Mićalović včasih videti kot vizualna dvojnica Monice, vselej pa dokazuje večji igralski potencial. Toda Monici niti ni treba prav veliko igrati, ker ima pač vloge »ženske-za-katero-se-ubija-in-umira«.
Da je Na mlečni poti Kusturičev »najbolj avtorski« film, se pozna tudi po tem, da se želi pokazati kot še večjega od vseh prejšnjih. Ni toliko manirističen, kot je hiperboličen. Nekateri prizori, zlasti tisti, kjer Kosta in Monica bežita pred polkovnikovimi morilci, so toliko bolj fantastični, kolikor bolj so neverjetni. Na mlečni poti se tako kot Življenje je čudež dogaja v času bosanske vojne, le da je ta zdaj skoraj abstrahirana ali nevtralizirana oziroma prikazana pač kot neka ali »še ena vojna«. Ki je zvočno (granate, rafali) močno navzoča, vizualno pa manj oziroma bolj prek tako simboličnih prizorov, kot je tisti z gosmi, ki se namakajo v kadi, polni svinjske krvi. Obenem pa je ta vojna tako nora stvar, da spodbuja vse mogoče norosti in permanentno veseljačenje. Kusturičevske prizore so pogosto naseljevale živali, a te so zdaj veliko več kot kakšen prispevek k živahnosti ali krutosti prizora, saj imajo vlogo Kusturičevega varuha in zaščitnika.
Na mlečni poti je torej takšna kusturičevska »summa«, da v njej poblisnejo vsi njegovi prejšnji filmi in vsi njegovi stilistični prijemi, le da so ti zdaj bolj »na paradi« kot v kakšnem kontekstu.
