Še pred dobrim stoletjem so imele vse tivolske steze poimenovanja in tudi hišne številke. Zelo natančno poimenovanje izvira iz leta 1908. Tedaj je mestni svetnik Engelbert Franchetti predlagal poimenovanje vseh cest in stez na podturnski posesti. Edina pot, ki je bila tedaj že poimenovana, je bil Lattermanov drevored, katerega ostanek je danes osrednje tivolsko Plečnikovo sprehajališče. Neformalno ime pa je imel tudi Meridijanski drevored med Cekinovim gradom in gradom Tivoli. Tako so ga meščani imenovali, ker teče točno po poldnevniku štirinajst stopinj trideset minut vzhodne geografske dolžine.
Sedanji Jakopičev drevored je povezan z nastankom Lattermanovega drevoreda, ki je bil del promenade od Cankarjeve ceste do Tivolija. Njegove načrte je v času Ilirskih provinc naredil francoski inženir Jean Blanchard. Na do tedaj praznem tivolskem parku si je zamislil tri drevorede v obliki črke A, s katerimi je želel povezati posesti obeh tivolskih graščin, meščanom pa tudi omogočiti lepo sprehajalno proti Šiški, kjer je bilo nekaj tedaj strašno znanih gostiln. Imel je ravno dovolj denarja, da bi tisto leto najprej uredil Šišenski oziroma današnji Jakopičev drevored. Toda že čez nekaj mesecev so Francozi odšli, na veselje Ljubljančanov pa je zasajanje drevoredov ukazal nadaljevati prvi avstrijski guverner po Ilirskih provincah, baron Krištof Latterman. Bil je iz češke družine z dolgo tradicijo služenja cesarju, odličen vojak, ki se je še posebno izkazal v francosko-avstrijski vojni. Za zasluge so mu podelili guvernersko mesto.
Drevesa je zasadil gostilničar
Baron je najprej razglasil, da bodo drevorede dokončali, in to v javno-zasebnem partnerstvu. Nekaj malega je za drevorede primaknil magistrat, veliko več gostilničar Andrej Malič, ki je imel gostilno tam, kjer stoji Nama. Baron Latterman je Ljubljano zapustil, še preden je bil drevored dokončan, a Ljubljančani so ga vseeno prosili, da bi ga poimenovali njemu v čast. Gostilničar Malič je nazadnje leta 1815 res posadil drevesa od svojega vrta do Tivolskega gradu.
Mestni uradniki so tam nemudoma prepovedali vožnje s kočijami, saj je bil drevored »nasajen za oddih in okrepčavo izprehajalcev«. Čez leto dni so nakupili še drevesa za Šišenski drevored. Skupno so drevoredi stali 3500 goldinarjev, večino je prispeval gostilničar, ki si je mel roke z dobičkom, ki so ga promenadni sprehajalci puščali v njegovi gostilni.
Leta 1908 so torej končno poimenovali vse poti do tedaj že lepo urejenega Tivolija. Lattermanov drevored so pustili, drevored, ki pelje pri Šiški, so uradno poimenovali Šišenski drevored, meščani pa so ga imenovali tudi Koslerjev drevored, ker se je vil mimo vrta Cekinovega gradu v lasti rodbine Kosler. Ob ribniku je bil Športni ali drsališki drevored, od Gosposvetske ceste do parka se je vil Vozni drevored, od sredine Lattermanovega drevoreda proti ribniku pa Prečni drevored.
Ko so kasneje zgradili železnico in presekali povezavo mesta in parka, so ti drevoredi izgubili pomen. Leta 1952 so ostanke Šišenskega drevoreda preimenovali v Jakopičev drevored, v čast Riharda Jakopiča, ki je leta 1908 na začetku Lattermanovega drevoreda postavil prvo ljubljansko galerijo – paviljon.
