Trnovsko predmestje je bilo del Ljubljane, kjer so bile ulice poimenovane že zgodaj, nekatere celo v srednjem veku. Večino starotrnovskih ulic pa so poimenovali v 19. stoletju, leta 1876 tudi Konjušno ulico oziroma tedaj še nemško Reitschulgasse. Domačini so ulico, ki je potekala ob nekdanji vojaški konjušnici, tako imenovali že prej.
Toda v dvajsetih letih 20. stoletja so malce spremenili merila poimenovanja ulic in spremenili so imena ulic, za katera so menili, da so zastarela, ker ob njih ni bilo več stavb, po katerih so bile poimenovane. Med njimi je bila tudi Konjušna ulica, ker vojaške konjušnice ni bilo več tam. V resnici je zabavno to, da skoraj sto let pozneje Ljubljančani del stavbe nekdanje konjušnice še vedno poimenujejo natančno tako – konjušnica. Res pa je, da se je tisti konec Trnovega popolnoma spremenil – nizke pritlične hiše, ki so nekoč stale ob Konjušni ulici, so v osemdesetih letih zamenjali visoki trnovski bloki. Na nekdanje travnike le še malce spominja zelenica, ki poteka ob ulici med bloki.
Kratko obdobje Mandelčeva ulica
Leta 1923 je Konjušna ulica postala Švabićeva, poimenovana po srbskemu polkovniku Stevanu Švabiću. A med vojno so jo še enkrat poimenovali. Leta 1941 so italijanske oblasti množično preimenovale ulice, na seznamu se je znašla tudi Švabićeva ulica, ki so jo preimenovali v Mandelčevo ulico po Janezu Mandelcu, prvem ljubljanskemu tiskarju, ki je tiskal protestantske knjige. Med drugim je leta 1575 je natisnil Dalmatinov prevod svetopisemske knjige Jezus Sirah, ki velja za prvo v Ljubljani in sploh v Sloveniji natisnjeno knjigo.
V šestih letih je Mandelc v ljubljanski tiskarni natisnil 30 knjig, nato so ga katoliški kleriki iz mesta izgnali in svojo dejavnost je preselil na Ogrsko, v Prekmurje, Porabje in Gradiščansko. Kakor koli – leta 1948 so tudi njegovo ulico izgnali z Ljubljane, ko so z dekretom odpravili vsa preimenovanja italijanskih oblasti in Mandelčevo spremenili nazaj v Švabićevo, tako kot se imenuje še danes.
Srb, ki je rešil Ljubljano
Stevan Švabić je ena redkih vojaških osebnosti, po katerih je imenovana kakšna ljubljanska ulica. Leta 1865 je bil rojen v kmečki družini v srbski Topoli. Po šolanju se je odločil postati profesionalni vojak in je vstopil v srbsko vojsko. Kmalu je dosegel častniški čin. Sodeloval je v srbsko-bolgarski vojni, med balkanskimi vojnami je bil pribočnik kralja Petra I., med prvo svetovno vojno pa je bil v bitki na Moravi ranjen in kot vojni ujetnik odgnan na Salzburško.
In tu se začne njegova zgodba, povezana z Ljubljano. S stotinami vojnih ujetnikov, med katerimi je bil najstarejši častnik, se je leta 1918 po kapitulaciji monarhije z vlakom vračal v Srbijo. Ko so se ustavili v Ljubljani, so naleteli na strahovit nered. V bojazni, da bi razbojniške tolpe razpuščene avstrijske vojske opustošile mesto, se je odločil, da bo z vojaki ostal v Ljubljani.
Skrbeli so za red in mir, nato je z diplomatsko noto, ki jo je sestavil na lastno pest, še prelisičil Italijane, da so pri Vrhniki nehali prodirati proti Ljubljani. Postal je junak, ki so ga v nekrologu leta 1935 v Jutru opisali z besedami: »S svojo požrtvovalnostjo in odločnostjo se je vpisal v našo zgodovino, s svojim lepim značajem pa si je ohranil tudi najlepše spomine. V zgodovini Ljubljane, ki ga je odlikovala s častnim meščanstvom in z imenovanjem ulice po njem, bo ostalo za vse čase svetlo in hvaležno zapisano ime njenega rešitelja na prelomu dveh silnih dob.«
