Medtem ko se vsi požari v obratih za predelavo odpadkov še niso niti ohladili, v državi nemoteno raste približno 60 novih potencialnih žarišč. Toliko je po podatkih ministrstva za okolje in prostor zbirnih centrov za odpadne nagrobne sveče, ki jih – podobno kot odpadno embalažo – pooblaščene družbe očitno nočejo prevzemati. »Naša deponija je dvakrat večja od tiste, ki jo zahteva uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami, pa je ves čas polna,« pripoveduje direktor ljubljanskih Žal Robert Martinčič.
Povsem enako je v celjskem Simbiu, kjer čez robove skladišča za dvotedensko začasno shranjevanje kipi. Skupno po podatkih zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS komunalna podjetja hranijo že okoli tisoč ton odpadnih sveč. »Že zdaj imamo težave s prostorom, količina odpadnih nagrobnih sveč pa iz meseca v mesec narašča. Asfaltne površine so skoraj polne, na neasfaltnih pa sveč ne smemo skladiščiti,« razmere opisuje vodja ravnanja z odpadki v slovenskobistriški komunali Natalija Pečovnik.
Velika možnost samovžiga
Naraščajoči kupi so po Martinčičevih besedah velik problem, saj je možnost njihovega samovžiga in razširitve požara velika. »Ob morebitnem vžigu PVC, to je polivinilklorida, iz katerega so izdelani lončki nagrobnih sveč, bi bile posledice za ljudi, živali in okolje drastične,« pritrjujejo v Simbiu. Ob gorenju PVC se namreč v zrak sproščajo številne strupene snovi, tudi dioksini. Dioksin pa je po pojasnilih mikrobiologa dr. Gorazda Pretnarja znano rakotvoren. »Je najmočnejši sintetični karcinogen, ki so ga kdaj testirali na laboratorijskih živalih. Karakterizacija nacionalnega inštituta za standarde in tehnologijo raka ga potencialno ocenjuje kot 10.000-krat bolj rakotvornega od naslednje kemikalije, dietanolamina, ki je polmilijonkrat bolj rakotvoren od arzena,« je zapisal v Večeru.
Ob tveganjih zaradi požara imajo komunalna podjetja s skladiščenimi svečami še druge neupravičene stroške in delo. Zgolj skladiščenje ljubljansko Snago stane 3225 evrov na mesec, čeprav zakonodaja določa, da komunala odpadne sveče brezplačno hrani največ sedem dni. V Slovenski Bistrici so morali poleg tega kupiti dodatne zaščitne mreže (ena stane okoli 3500 evrov), ki preprečujejo raznašanje lahkih sveč naokoli. V Simbiu pa so opozorili, da jim zaradi premajhnih zmogljivosti in neustreznega načina skladiščenja tako velikih količin sveč ves čas grozijo tudi kazni okoljske inšpekcije.
Preveč dela…
In zakaj odpadnih nagrobnih sveč ne odvažajo štirje nosilci skupnih shem – podjetja Prons, Interseroh, Sveko in Zeos –, ki jih svečarji, pridobitelji in uvozniki plačujejo za zbiranje oziroma predelavo odpadnih sveč? V vseh omenjenih podjetjih z izjemo Pronsa, kjer je direktor Marjan Gulič na dopustu, zatrjujejo, da svoje obveznosti redno in v celoti izpolnjujejo. Ob zgovornih kupih neodpeljanih sveč na dvoriščih komunalnih podjetij pa kažejo drug na drugega.
Odgovornosti se lahko na tak način izmikajo tudi zato, ker je okoljska inšpekcija nemočna. Po pojasnilih Simbia je namreč ugotovila, da shem v odvoz odpadnih sveč ne more prisiliti, ker okoljsko ministrstvo kljub predpisani obveznosti ni določilo prevzemnih deležev za vsako od shem, inšpekcija pa je tako ostala brez pravne podlage za ukrepanje.
Ne glede na to na ministrstvu prevzemnih deležev ne nameravajo določiti. Kot so pojasnili, bi morali prej od skupnih shem zahtevati podatke, kateri svečarji in drugi zavezanci so vključeni v vsako od njih in koliko sveč dajo na trg, ter te podatke primerjati s tistimi, ki jih že ima finančna uprava. Ob tem se uradniki bojijo (ne)namernih napak pri navajanju, v katero shemo je vključen posamezen zavezanec, saj ti po izkušnjah ministrstva s shemami za odpadno embalažo »pozabijo na to, da so v določenem trenutku prestopili iz enega skupnega načrta v drugega«.
… in preveč tožb za ministrstvo
Prav dolgoletne zdrahe in prepiri na podobno urejenem področju odpadne embalaže, kjer družbe za ravnanje z odpadno embalažo zdaj med drugim odškodninsko tožijo ministrstvo zaradi uporabe napačnih podatkov za določitev prevzemnih deležev, so očitno tudi prestrašili ministrstvo. Kupi neodpeljane odpadne embalaže so uradnike prepričali, da zgolj z določitvijo prevzemnih deležev ne bodo uredili področja.
Na ministrstvu tako zdaj tuhtajo, ali bi se problema znebili tako, da bi s spremembami zakonodaje stroške ravnanja z odpadnimi svečami s proizvajalcev in drugih, ki sveče dajejo na trg, preprosto v celoti prevalili na pleča povzročiteljev odpadkov, torej na prebivalce.
