Štepanja vas je bila nekoč ljubljansko predmestje med Golovcem in Grubarjevem kanalom, poimenovano po cerkvi svetega Štefana, zgrajeni leta 1526. Vse do sedemdesetih let 20. stoletja je bila to prava vaška skupnost. Zato ni čudno, da so leta 1939, ko so prvič poimenovali ulice, v vasi obdržali veliko domačih krajevnih imen, tudi za današnjo Dergančevo ulico, ki so jo uradno poimenovali Žamovci, tako kot se je predel med domačini imenoval že prej. Žamovci segajo od današnje Litijske ceste proti Golovcu.
Na eni strani ulica še ohranja vaške značilnost, na drugi stojijo bloki. Ko so v sedemdesetih letih na tem območju gradili Štepanjsko naselje, so podrli več hiš, stanovalci pa so dobili nadomestna stanovanja, če so bili kmetovalci in kmetije zunaj mesta. V času gradnje se je ulica še imenovala Žamovci, saj so jo preimenovali šele po koncu gradnje naselja leta 1976. Izbrali so ime zdravnika Franca Derganca, ki je bil v svojem času izjemno slaven ljubljanski zdravnik, ustanovitelj prvega mestnega zasebnega sanatorija.
Zdravnik in pisec
Franc Derganc je bil rojen leta 1877 v belokranjskem Semiču, v gimnazijo je hodil v Novo mesto, ki je slovela po literarnem krožku, tako da je tudi bodoči zdravnik kot dijak začel pisati pesmi. V četrtem letniku gimnazije se je skupaj z Dragotinom Kettejem prešolal v Ljubljano in izdajala sta celo tajni pesniški časopis, kot osmošolcu pa mu je uspelo pesmi objaviti v Ljubljanskem zvonu. In čeprav je bil nad njim navdušen tudi njegov prijatelj Ivan Cankar, se ni predal boemstvu, temveč je šel na Dunaj študirat medicino in postal celo hud kritik ustvarjalcev slovenske moderne, češ da je pri njih umetnost mnogokrat sama sebi namen, prepričan pa je bil tudi, da slovenski literat ne more živeti le od ustvarjanja in mora imeti drug poklic.
On si je izbral kirurgijo. Ko je končal študij, je stažiral na klinikah na Dunaju, v Nemčiji, na Danskem in se leta 1907 vrnil v Ljubljano kot kirurg deželne bolnišnice. Kmalu je postal primarij, zaslovel je z uspehi pri operacijah slepiča in odločil se je, da bo poleg državne službe odprl še zasebni sanatorij na Komenskega 4. Ker so pri gradnji stavbe po načrtih arhitekta Valentina Scagnettia naleteli na rimske ostanke, je sanatorij poimenoval Emona. Kot zasebnik je ponujal kirurške posege, zdravljenje notranjih bolezni, v sanatoriju pa je bila tudi porodnišnica. Z ženo Hedvigo in sedmimi otroki je v stavbi tudi živel. Žena je vodila sanatorij, v njem so pozneje delali tudi trije sinovi zdravniki. Ljubljančani so bili na sanatorij in doktorja Derganca sila ponosni. »Primarij dr. Fr. Derganc je obogatil vsled svoje neumorne pridnosti naše stolno mesto z elegantno, prav umetniško stavbo in izdatno prispeval tujskemu prometu Ljubljane z ustanovitvijo prvega slovenskega privatnega zdravišča,« so denimo zapisali v Slovenskem ilustrovanem tedniku, Derganc pa je postal častni meščan prestolnice.
Objavljal je filozofske eseje
Poleg zdravniškega poklica ni opustil niti pisanja, saj je objavil nekaj filozofskih esejev, po upokojitvi celo nekaj knjig, o svoji strasti do pisanja pa je zapisal: »Nekateri se zabavajo pač z lovom, igro, avtomobilizmom, turistiko, drugi pa z isto pravico in potrebo s pisateljevanjem in verzifikacijo. V to zadnjo in skromno skupino sodim tudi jaz.« Ustanovil je tudi revijo Zdravniški vestnik, ki izhaja še danes. Umrl je leta 1939, ko je po zlomu noge zbolel za pljučnico. Njegov sanatorij je bil med vojno skrivališče ranjenih partizanov, po vojni so ga podržavili. V njem so se sprva zdravili politični veljaki, leta 1963 pa so ga dodelili Slovenskemu zdravniškemu društvu.
