Prav v teh dneh se je prijatelj odločal o nakupu novega televizorja. Že na začetku me je povprašal, med katerimi znamkami naj izbira. Odgovoril sem mu, da trenutno na trgu dominirajo Samsung, LG, Panasonic in Sony ter da bo vsak izmed njih zelo dobra izbira. Navijal sem sicer za LG, dokler me niso povabili, da naj preizkusim novi sony A1E.
O tej seriji je pravzaprav vršalo vse od januarske predstavitve na sejmu zabavne elektronike CES v Las Vegasu. Televizor je zasnovan na tehnologiji OLED (organic light-emitting diode). To pomeni, da za prikazovanje slike skrbijo miniaturne diode, v nasprotju z razširjenimi LCD-televizorji, pri katerih sliko prikazujejo tekoči kristali. Posebnost OLED je, da lahko ustvari zelo kontrastne slike, hkrati pa so takšne naprave tudi veliko tanjše in lažje. Obe tehnologiji, tako LCD kot OLED, se sicer zelo hitro razvijata in na splošno razlike v višjem cenovnem razredu niso velike. Ima pa OLED večji potencial za razvoj, menijo strokovnjaki, ki preroško stavijo na OLED.
Oblika in zvok
Videz televizorja je popolnoma podrejen izkušnji gledalca. Oblikovalci so namreč odstranili vsakršne dodatne robove in stojala, ki bi morebiti usmerjali pozornost proč od ekrana. Celo logotip podjetja so umaknili na skrajni rob, kar je precej pogumna poteza. Televizor vsekakor upraviči reklo »manj je več«, saj med kopico podobnih naprav izstopa s popolnim minimalizmom. Kot pravijo pri Sonyju, taka naprava presega uveljavljena načela glede pohištva in notranjega oblikovanja.
Televizor nima niti zvočnikov in to je tudi ena najbolj zanimivih lastnosti te naprave. Zvok ustvarja zaslon sam, in sicer z vibriranjem. Šlo naj bi celo za prvi primer uporabe take tehnologije pri televizorjih. Gledalec ima tako pred pred sabo pravzaprav ogromen ekran in zvočnik v enem, zato si lahko predstavljate, kako bogato je doživetje. Zaslon odlično ustvarja prostorski zvok in je tudi basovno zelo zmogljiv. Seveda pa teh vibracij gledalec ne opazi. Slika niti pri veliki glasnosti in močnejših vibracijah nikoli ne izgubi ostrine.
Slika
A1 je na voljo v dveh velikostih zaslona – 55 palcev in 65 palcev, čez čas pa je pričakovati še gromozanski, 77 palčni zaslon, kar pomeni skoraj dva metra po diagonali. A1 ima ločljivost slike v 4k HDR. Vendar je večina vsebin, ki jih gledalci v zdaj gledamo, še vedno v nižji ločljivosti full HD. 4k televizorji zato skušajo to bolj ali manj uspešno prilagoditi na višjo ločljivost. A1 ta pretvorba uspeva resnično osupljivo. Za to skrbi procesor HDR X1 extreme, ki sliko razdela do potankosti in jo poveča brez pretirane izgube kakovosti. Slika je na koncu fantastična. Barve so zaradi močne podporne tehnologije, kot je denimo triluminus, realistične, uravnotežene in žive, z izjemno čistostjo, brez meglic ali zamikov.
Televizor se seveda povezuje na splet in dopušča možnost glasovnega nadzora. V tem primeru določene ukaze izgovorimo v mikrofon, ki je nameščen v daljinskem upravljalniku. Na televizorju deluje androidov vmesnik.
Saj se zavedamo, da je tale prispevek hvalospev, vendar je resnici na ljubo A1 težko pograjati. Vse dokler ne omenimo cene. Takle orjak s 65 palci počez stane kar 5500 evrov. Zaradi cene je tudi prav, da smo pikolovski. S tem v mislih lahko izpostavimo slabšo svetlost zaslona. Tak televizor namreč najbolje deluje v bolj temnih prostorih, saj ima zaradi tehnologije OLED nižjo svetlost kot primerljivi LCD. Če imate torej zelo svetlo dnevno sobo in večinoma gledate televizor podnevi, potem pred nakupom vseeno malce bolj razmislite, kaj potrebujete. Za konec pa si grajo zasluži še daljinski upravljalnik. Pri tako dragem televizorju bi ga res lahko malce nadgradili, tako pa je videti kot čisto navaden upravljalnik, ki ga dobimo za nekaj 10 evrov. Ampak dobro, to se ob gledanju vsebin zelo hitro pozabi.
