Štiriintridesetletni v Somaliji rojeni Farah je z drugim izidom dosedanjih SP 26:49,51 tretjič zapored zmagal na SP na 10 km, drugi je bil Joshua Kiprui Cheptegei iz Ugande (26:49,94), tretji pa še tretjič v nizu bronast na SP Paul Kipngetich Tanui iz Kenije (26:50,60).
Faraha na domačem prvenstvu čaka še lov na tretji zaporedni svetovni naslov na 5000 m. Tokrat so navijači v zadnjem krogu dvakrat pošteno zajeli sapo, ko je dvakrat klecnil, drugič okrog 200 m pred ciljem je celo stopil prek robnika iz tekmovališča, nato pa se je v častnem krogu vseeno veselil novega zlata v družbi žene Tanie Nell ter otrok.
»Ponosen sem na to, da sem Britanec. Za mano je dolga pot, toda tudi neverjetna. Tudi današnja dirka je bila težka, posebej psihično, da sem zdržal. Na začetku sem bil ob vsem, kar se je dogajalo okrog mene, tudi zelo čustveno razpoložen, pa sem se med tekom umiril. Toda po dvanajstem krogu je postalo težko, tekmeci so pritiskali. Na koncu so mi pomagale tudi izkušnje. Vedel sem, kako moram teči, da bom lahko s svojim značilnim zaključnim sprintom prišel do zlata. In ta je sedaj okrog mojega vratu,« je čustveno opisoval Farah.
Taktika izčrpavanja ni presenetila šampiona
Prvič v zgodovini SP je kar sedem atletov teklo pod 27 minutami, saj so tekmovalci iz Ugande in Kenije uprizorili taktiko izčrpavanja Faraha s pogostimi menjavami ritma, ki je bil že tako dovolj hiter, vendar je Farah zdržal in na koncu v finalu znova strl odpor vseh na tekmi.
S tem je odločno stopil na pot do osvojitve petega zaporednega dvojnega naslova, kar mu je uspelo že na olimpijskih igrah prav v Londonu leta 2012 in Riu de Janeiru 2016 ter na prejšnjih dveh svetovnih prvenstvih v Moskvi 2013 in Pekingu 2015. V južnokorejskem Daeguju je bil leta 2011 poleg zmagoslavja na 5000 m 'le' srebrn na še enkrat daljši razdalji. Na EP na prostem je osvojil pet zlatih medalj, zadnji z dvojčkom leta 2014 v Zürichu.
