V Gelaterii Romantika sladoled delajo tako, kot če bi ga delali doma. Mateja Jerovšek je namreč prepričana, da ga samo tako lahko jemo pogosto in z užitkom. Majhen lokal tako namesto blišča opreme ponuja prvovrstno sladoledno izkušnjo, ki jo ustvarja sladoledarka, bivša odvetnica.
»Želja po ustvarjanju sladoleda ni bila klic, ko pa sem šla v Italijo v sladoledno šolo, sem takoj vedela, da je to ljubezen,« je razložila. Ker je to majhna trgovinica, lahko eksperimentira, pa tudi Ljubljančane uči, kaj je dober sladoled.
»Sladoledarnice kupce tudi malce zavajajo z napisi, da imajo stoodstotno naravni sladoled. Bolj pomembno bi bilo, da bi ob sladoledu pisalo, ali je narejen iz svežih sestavin ali iz pripravkov. Če delaš sladoled s kupljenim jagodnim pripravkom, se pravi z že predelanimi jagodami, zame to ni več naraven sladoled. Tako kot bi bil razočaran, če bi v dobri restavraciji naročil domače testenine, v kuhinji pa bi odprli pločevinko omake,« razmišlja. Zato bo pri njej poslej sladoled označen le kot butični sladoled. Ker njena sladoledarnica je v resnici sladoledni butik.
Sladoled tudi za kužke
In kot se za butik spodobi, lahko tam dobite same posebnosti. Vključno s sladoledom za kužke z okusom jabolka z banano. Poskusili so tudi z dodatkom paštete, a to kužkom ni bilo všeč. »Morebiti je vsak kuža navajen na drugo pašteto,« se je zasmejala.
Tako kot smo ljudje navajeni določenih okusov. A pri njej jih ne boste našli, pač pa boste lahko pokusili sladoled Ljubljana s skuto in pehtranom z vrta ali sladoled z okusom šabese, ki jo tudi naredi mama, ribezov sorbet z merlotom, pa zdaj že slavni kumarični sladoled.
»Ljudje imajo radi zelenjavne sladolede,« je zatrdila Mateja. Dela tudi sladoled iz rdeče pese z malinami in tabaskom, spomladi je mešala lešnikov sladoled z beluši, zdaj bo vsak hip ponudila paradižnikov sladoled, a za to mora najti zelo sladek primorski paradižnik.
»Take okuse lahko prodajamo le v Ljubljani, kjer si ljudje upajo izbrati nenavadne,« je še pripomnila. Predvsem pa je morala svoje kupce navaditi tudi, da so okusi sezonski – sladoled Ljubljana je le, ko raste pehtran, stracciatella z meto le, ko je na vrtu bujna meta, sicer se spremeni v stracciatello s teranovim likerjem robide le, ko v grmovju zorijo robide. Pri okusih se zelo rada igra tudi z zelišči, saj se ji zdi, da so pri sladoledih prezrta. Celo čokolada ima pri njej okus po rožmarinu, divjem seveda.
Vsak dan ima toliko sladolednih okusov, kolikor jih uspe narediti, odvisno od sestavin, ki jih ima. Veliko ljudi meni, da je sladoledov preveč, ker se težko odločajo, njej pa se zdi, da bi lahko naredila še toliko okusov. In je nemudoma začela razmišljati o ajdovem sladoledu, sorbetu z jasminovim čajem in sladoledu s pivom: »Naredila sem že dva poskusa biramisuja, kot mu rečemo, narejena iz močnega slovenskega staut piva.« Stranke seveda imajo svoje najljubše okuse sladoleda, in če jih ni, se preprosto pozanimajo, kdaj bodo, in pridejo drugič. Najbolj pa jo presenetijo otroci, ki jim starši naročijo jagodni sladoled, a se raje odločijo za limono z žajbljem.
