Gotovo se ponovno zaljubljamo, saj imamo nove poglede na stročnice. Pri tem ima velik pomen tudi Organizacija združenih narodov, ki v stročnicah vidi eno od rešitev problema prehrane svetovnega prebivalstva. Zato želijo povečati lokalno pridelavo stročnic za lokalno prebivalstvo. Tudi pri nas sta bila fižol in grah steber prehrane naših prednikov, a sta se nekako izmuznila z vrtov, zdaj pa se vračata ne le na vrtove, tudi na njive. Poleg tega se na vrtičkih širita bob in leča, ki sta bila dolga desetletja popolnoma pozabljena. Zanimiva stročnica je denimo volčji bob, ki ima še večjo vsebnost beljakovin kot druge stročnice, za prehrano pa so boljše tako imenovane sladke sorte brez neprijetnega grenkega okusa. Včasih so ga gojili za izboljševanje zemlje z dušikom, za prehrano pa so ga imeli najrevnejši. Čeprav so zdaj na voljo sorte, ki ne vsebujejo grenčine, se volčji bob še ni vrnil na naše njive in vrtove. Je pa zelo uporaben v prehrani, v tujini sem videla celo kavni nadomestek iz semen volčjega boba.
Tudi navadni bob je bil v preteklosti pomembno živilo naših prednikov, zdaj ga skoraj ni več na naših vrtovih?Bob je izginil, ker ga je izpodrinil fižol. Žal nimamo ohranjenih sort boba, ki so jih gojili naši predniki, vemo pa, da so imele debelo lupino in se je zato dolgo kuhal. Zdaj so tudi sorte boba, ki nimajo tako trde lupine, recimo sorta aguadulce. Pri takih sortah je tudi manj težav pri prebavi. Nasprotno, s stročnicami si lahko celo izboljšamo prebavo, saj vsebujejo veliko prehranskih vlaknin. Če se navadimo na prehrano s stročnicami, nas tudi ne napenjajo več, saj se v črevesju razvijejo bakterije, ki lahko razgradijo netopne prehranske vlaknine.
Ali se vam zdi, da smo Slovenci, kar zadeva fižol,zelo tradicionalni ter na vrtičkih prisegamo na avtohtone sorte?Na srečo jih še imamo. Pri fižolu se je v preteklosti ohranilo izbiranje najboljših semen, saj si je vsak kmet pridelal svoja semena in zato se je ohranilo toliko avtohtonih sort, recimo klemen, barianec, pa seveda savinjski sivček, ki je gotovo najbolj razširjena slovenska sorta fižola. Sivček je ljubiteljsko ime za sorto, ki se uradno imenuje semenarna 22. Sivček je odlična sorta tudi zato, ker z lahkoto pleza po vrvicah hmeljskih opor, tudi do šest metrov visoko, pri tem pa vedno da dober pridelek. Ne smemo pozabiti tudi, da ima fižol sivček na trgu visoko ceno, pozno spomladi celo 12 evrov za kilogram, zato marsikdo reče, da je kot meso.
Soja ima v zadnjem času slab sloves. Je to upravičeno?V zadnjih letih se je soja v Evropi začela širiti zaradi evropske usmeritve v domačo pridelavo soje. V Avstriji sojo recimo gojijo na 60.000 hektarjih. Ne gojijo je za prehrano ljudi, temveč za krmo. Pri nas trenutno sojo gojimo na 2500 hektarih. A žal vso to sojo prodamo v tujino, sojo za prehrano ljudi pa uvozimo. Pri nas gojimo evropske sorte soje, ki gensko niso spremenjene. Ugotovili smo, da je francoska sorta ES Mentor ena boljših za gojitev v naših razmerah. Kar se tiče opisov škodljivosti soje, da vsebuje estrogene in s tem vpliva na organizem, pa se mi zdi, da je vse skupaj prenapihnjeno. Nihče pri nas ne bo pojedel toliko soje, da bi te sestavine res vplivale na organizem. Pomislite na Kitajce, ki se s sojo prehranjujejo tisoče let, in to vsak dan. Kitajske ženske denimo ne poznajo problemov z menopavzo tudi zato, ker uživajo sojo. Pri nas pa se govori o škodljivosti soje, potem pa vam v lekarni pri težavah v menopavzi ponudijo prehranska dopolnila iz izvlečkov genisteina in daidzeina prav iz soje.
Ali so pri nas poletja že dovolj vroča za pridelavo leče in čičerke?Tako lečo kot čičerko so naši predniki že pridelovali, celo na Gorenjskem. To pomeni, da so pri nas že bila obdobja, ko je bilo zelo vroče. Čičerka se je dolgo ohranila na Primorskem, a je zdaj tudi tam zelo redka. Pri nas čičerko še največkrat najdemo v pločevinkah, kar je po eni strani dobro, saj jo uvajamo v prehrano, a je škoda, da je ne bi gojili. Tako leča kot čičerka ne potrebujeta opore, rasteta nizko in imata zelo kratek rastni čas, saj dozorita že v treh, štirih mesecih. Obe tudi uspevata v suši, in to precej bolje kot denimo fižol, ki v suši zaradi pomanjkanja zračne vlage odvrže cvetove. Semena obeh so dostopna tudi za vrtičkarje. Gojenje leče in čičerke na vrtičkih se splača predvsem za sprotno prehranjevanje, se pravi za porabo mladih strokov in mladega zrnja, tako kot to najbolj delamo pri fižolu. Za stročjo lečo in čičerko pa sploh ne vemo, a bi lahko postali del naše prehrane.
Ali se tudi vinja pri nas lahko goji le za stroke?Ja, to je tropska rastlina z dolgimi stroki, ki jo sicer imenujejo fižol, a to ni. Pri nas je na voljo seme tako različnih vrst, kot so azuki in mungo, a je problem to, da jih je treba sejati šele v maju, ko so tla že dovolj topla. Prav tako se lahko zgodi, da ne dozori, ker jo prehiti jesenski hlad, a nič zato – v prehrani se lahko uporabljajo dolgi stroki, ki so na krožniku zelo atraktivni.
Katere stročnice imate na svojem vrtu?Letos sem že pospravila pridelek graha. Posejala sem tudi bob, nizek fižol sorte zorin sem prvič že pobrala. Imam tudi visoki fižol, seveda sorte sivček. Letos imam na vrtu bel volčji bob in sem presenečena nad tem, da se v vročini in suši zelo dobro obnese. A pri volčjem bobu bolj kot na pridelek računam na izboljšanje tal.
