Motovunski filmski festival je namreč prav zares 277 metrov nad realnostjo. Traja pet dni, letošnja edicija se je začela prejšnji torek in končala v soboto, v petih dneh se je v štirih kinih odvrtelo 125 filmov, od tega 19 v glavnem programu. To so predvsem nekomercialni, pretežno evropski filmi. Ampak niso samo filmi razlog, zakaj bi morala slovenska politika vztrajati pri meji do Višnjana. Motovunski filmski festival je mnogo več kot samo priložnost za ogled dobrih filmov. Je pravi dogodek v mestu in je mesto v dogodku. Malo slikovito mestece na gričku. Predstavljajte si torej recimo Štanjel, ki se za pet dni spremeni v vrtinec filmskih projekcij, koncertov, pogovorov z umetniki, druženja in zabave. Predstavljajte si torej ves Štanjel, nekaj sto prebivalcev, ki pet dni dihajo, spijo in sanjajo v ritmu festivalskega dogajanja. Predstavljajte si desetine šotorov v začasnem kampu na travniku pod Turnom (Turn je grič, na katerem stoji Štanjel), kjer lahko bivajo obiskovalci filmskega festivala in jim za to ni treba odšteti niti evra. Se pravi, kupijo paket festivalskih vstopnic (deset vstopnic za borih dvajset evrov), s čimer pokrijejo tudi svoje nočitve. Predstavljajte si kamp, poln pretežno mladih ljudi, ki jih zanima film, ki jih zanima umetnost, ki se želijo družiti, spoznavati in zabavati – in lahko to pet dni počnejo praktično zastonj. S seboj imajo glasbene inštrumente in ves dan na različnih koncih vznikajo koncerti sami od sebe, mladi in malo manj mladi prepevajo, se pogovarjajo o filmih, ki so jih videli in ki jih še bodo, o filmskih ustvarjalcih, ki so jih imeli priložnost srečati, jih poslušati in se z njimi tudi pogovarjati, o svetu, kot odzvanja v filmih, in o svetu, kot odzvanja v njih samih. Predstavljajte si pet dni navdušenega vrveža pod gričem Turn in na štanjelskih ulicah. Filmske projekcije, ki trajajo od jutra do pozne noči. Koncerti, ki odmevajo z griča v dolino, dokler jih ne preglasi petje petelinov. Vrhunski umetniki in misleci z vseh področij umetnosti in z vsega sveta, ki se mešajo z gledalci, domačini in naključnimi turisti; to je festival, ki ne sprejema zvezdniške logike, tu se srečujejo vsi.
Krasno bi bilo kaj takega imeti v Štanjelu. Ali pa pač v Kortah. Na podlagi izkušenj in gensko determiniranega cinizma težko verjamem, da bi slovensko ohlapno ministrstvo za kulturo kadar koli zmoglo odobriti kak tak projekt na tej strani meje. Ali sploh pomisliti, da bi bilo dobro kaj takega kjer koli na tej strani meje imeti. Bržkone bi menili, da imamo filmskih festivalov več kot dovolj. Kateri od tajnikov katerega izmed vodij kakšne službe, sekretariata ali katerega od sektorjev od direktoratov do – dobri bog v nebesih ve, česa, bi prav gotovo prej ali slej dobil nalogo, da prešteje, koliko filmskih festivalov je na oni strani in koliko filmskih festivalov je na tej strani meje. Številčen podatek, ki je edini, ki ga ministrstvo za kulturo lahko razume, je triinšestdeset filmskih festivalov na oni strani meje in trinajst na tej. 63 proti 13 za Hrvate. Glede na to, da je prebivalcev na oni strani meje dvakrat več, bi bil rezultat 26 proti 13 še nekako sprejemljiv, ampak 63 proti 13? Da bi ob dani vnemi ministrstva za kulturo spravili število slovenskih filmskih festivalov na recimo trideset, je povsem utopično. Bolj realistično bi bilo povleči mejo do Višnjana. In na oni strani meje imajo filmskih festivalov tako ali tako preveč. Poleg tega se politikom prerekanja okoli meje splačajo, na podlagi teh prerekanj tako slovenski kot hrvaški politiki že vrsto let vzdržujejo svoje volilne glasove. (Ali pa morda na podlagi svojih volilnih glasov vzdržujejo prerekanja okoli meje?) Naj se torej oni prepirajo naprej, samo naj bo cilj slovenske politike okoli meje jasen – hočemo Motovunski filmski festival!
Čeprav, če dobro pomislim, morda je pa bolje, da Motovun ostane na oni strani meje. Pet dni filmov, druženja, hrupa, gneče, veseljačenja do jutranjih ur, saj priden in bogaboječ Slovenec tega res ne potrebuje. Kdo bo pa potem zjutraj vstal in šel delat? In povrhu, Bog razbrzdanost kaznuje, kot je modro ugotovil prečastiti Stipan Mihael Dragun, nad Split je poslal ogenj in žveplo zaradi razvrata na festivalu Ultra.
Česa takega v Sloveniji res ne potrebujemo. Meja naj ostane tam, kjer je, in trinajst filmskih festivalov je za priden in bogaboječ narod prej preveč kot premalo.
