In potem je prišla sobota. Dan za pohod ob nekdanji žici. Dan, ko s prehojenimi 35 ali tudi manj kilometri, ampak v vsakem primeru s športno dejavnostjo, skupaj z nekaj desettisoči drugih počastim spomin na okupirano Ljubljano med drugo svetovno vojno. Domnevam, da je bilo v soboto na Poti spominov in tovarištva precej podobno mislečih kot jaz, precej pa tudi takih, ki so kljub zadržanemu odnosu do narodnoosvobodilnega gibanja izkoristili krasno priložnost za razmigavanje mišic. Ampak to ni zapis o tej vrsti športnega udejstvovanja. To je zapis o športu kot politični aktivnosti. Hodim torej in srečujem vsaj podobno, če ne že enako misleče pohodnike. Nekatere s pionirskimi kapicami, nemalo njih s titovkami, tu pa tam kaka rdeča zvezda, partizanska pesem… Skratka, vzdušje je zelo zelo tovariško. Dan je krasen, topel in sončen, natančno tak, kot si ga politično aktivna pohodnica na soboto pred 9. majem želim. Skupaj hodimo in se spominjamo okupiranega mesta, narodnoosvobodilnega gibanja, padlih partizanov, talcev in seveda 29 kilometrov in 663 metrov bodeče žice. Hodimo v duhu tovarištva in svobode, hodimo v spomin in za opomin.
Med nami pa kot en čisto navaden pohodnik tudi predsednik vlade Miro Cerar, na čelu skupine z modrimi majicami SMC. Vidno dobre volje, poln energije in verjetno tudi tovariškega zanosa, ki je na pohodu ob nekdanji žici kar nalezljiv. Hodimo torej po tej poti ob nekdanji žici, hodimo skupaj, tovariši, tovariši s predsednikom vlade Mirom Cerarjem. Spominjamo se italijanskega generala Maria Robottija, ki je dal Ljubljano obdati z žico, hvaležni smo za narodnoosvobodilno gibanje, ki se je fašizmu uprlo, smo politično aktivni, medtem ko hodimo in vzdržujemo svoje zdravo telo. Ena sama gmota svobodomiselnih, svobodoljubnih in človekoljubnih tovarišev. Kako lepo. Res lepo. Naredili bomo nekaj za svoje telo, poklonili se bomo tistim, ki so se borili in umirali za našo svobodo, svoja telesa bomo tako rekoč zastavili proti fašizmu, naredili bomo nekaj za še boljši jutri. Ponosni in zadovoljni se bomo nato usedli pred polne krožnike in šli pod vročo prho. Vsi, vključno s predsednikom vlade Mirom Cerarjem.
Predsednikom, ki bi lahko sicer ta dan izkoristil za pohod ob pravi bodeči žici, ne tej nekdanji iz časa fašizma. Lahko bi se sprehodil ob svoji lastni žici, tej, ki je demokratično postavljena, je dolga 197 kilometrov in je zanjo plačal šest milijonov evrov. Tistega denarja, ki ga ni za šolstvo in ga ni za zdravstvo in ga ni za umetnost in ga ni za pokojnine in ga ni. To bi bilo šele športno in politično udejstvovanje. 197 kilometrov je pa že resna razdalja, tako za telo kot tudi za politični aktivizem. Predsednik vlade Miro Cerar bi lahko na tistih 197 kilometrih imel prav zabavo. On in njegova druščina v modrih majicah SMC. In seveda nemalo tistih volilcev, ki postavitev žice podpirajo. In navsezadnje jaz, ki sicer ne zmorem razlikovati med demokratično in fašistično postavljeno žico, za moj preprosti um je žica pač žica. Bi hodila za predsednikom vlade Mirom Cerarjem, nasmejana in hvaležna za svobodo, s polnim nahrbtnikom, bolj ali manj polno denarnico, doma pa bi me čakali vroča prha in topla postelja. Hodila bi 197 kilometrov v podporo predsedniku vlade Miru Cerarju, ki je dal Slovenijo obdati z žico, da me je zaščitil pred strašnim Saracenom.
Ampak saj pravzaprav ni potrebe, da naredim tistih 197 kilometrov. V podporo predsedniku vlade sem pravzaprav hodila že v soboto. Prišel je na pot ob nekdanji žici, s svojo jato, človek, ki je odgovoren za postavljanje bodeče žice na slovenski meji, je prešerno in prožno koračil po spomeniku, ki bodečo žico obsoja. In jaz sem ga srečala in sem šla mimo. Mi vsi. Družbeno ozaveščeni, socialno angažirani in politično aktivni, z mišičastimi ritmi gledamo predsednika vlade Mira Cerarja, kako zlorablja spomenik proti fašizmu za lastno promocijo. Ga gledamo in se ne odzovemo. Ga na primer ne ustavimo in mu rečemo, da na tem spomeniku nima kaj iskati in naj ga bo sram, o ne, za kaj takega smo vse preveč kulturni, vse preveč civilizirani, ga ne privežemo na drog, o ne, za kaj takega smo vse preveč svobodomiselni in strpni, ga ne potisnemo v Ljubljanico, o ne, za kaj takega smo vse preveč človekoljubni in seveda tovariški.
Dokler je strašni Saracen na oni strani žice in je naše bistvo skoncentrirano v bolečih ritnih mišicah, smo varni. In se lahko s hvaležnostjo spominjamo tistih, ki so daleč daleč nazaj umirali za naš danes. Na tiste, ki za naš danes prav ta hip umirajo daleč daleč stran, se zdaj še spomnimo ne. Na tiste se bomo z bolečimi ritnicami spomnili na kakem drugem pohodu, ki ga bo ta ali pa kak drugi predsednik vlade organiziral ob kakem svetovnem dnevu spomina na žrtve v Siriji, Afganistanu ali pa že od kod tam bogu izza riti.
