Petra Škora, za katerega je celo okrožni sodnik Zvjezdan Radonjić prepričan, da je bil vpleten v nekaj manj kot pol milijona evrov težak rop draguljarne Malalan v Ljubljani, so obsodili – a zgolj zaradi odvzema motornega vozila. Radonjić je že marca ob koncu prvostopenjskega sojenja dejal, da ima zaradi ravnanja tožilstva glede ropa zvezane roke, z njim pa so se zdaj strinjali tudi višji sodniki. S tem je sodba, s katero je srbski državljan zaradi odvzete toyote dobil deset mesecev zapora, ropa pa je bil oproščen, postala pravnomočna.
Izdajalske sledi
Roparji so draguljarno na Mestnem trgu obiskali 3. februarja lani. Moški, preoblečen v žensko, je pozvonil v predprostoru. Ko je prodajalka odprla, sta prihitela še dva roparja in s kladivi so začeli razbijati vitrine ter krasti dragocene ure. Prestrašena trgovka je kričala in poskušala pobegniti, a se je znašla pred cevjo pištole. Ko so se roparji s 449.000 vrednim plenom pognali v beg, je za njimi planil uslužbenec Malalana, vendar so ga onemogočili s strelom v nogo. Zbežali so do toyote, ki jih je čakala na Grudnovem nabrežju, nato pa izginili. Toyoto, za katero se je izkazalo, da je bila nekaj dni prej ukradena v Kopru, so policisti našli zapuščeno v Vodicah.
Do zdaj so na podlagi sledi identificirali tri domnevno vpletene: Djordjeja Vostinića, Ivana Markovića in Petra Škora. Marković je na begu, Vostinić pa v zaporu zaradi ropa še ene zlatarne. Za Malalan mu še niso začeli soditi. Škoro je tako prvi stopil pred sodnika, in sicer naj bi bil on tisti, ki je v toyoti čakal na pajdaše in jih po ropu tudi odpeljal. Škoro je to zanikal, a se je zapletlo, ker so njegove sledi našli na volanu, notranji ročici voznikovih vrat in parkirnem listku. Zagovarjal se je, da sta se z znancem iz Italije tiste dni res vsak v svojem avtu peljala iz Kopra proti Ljubljani. Italijanovo toyoto si je tudi sam želel preizkusiti in res jo je peljal del poti. Dejal je še, da je očitno v njej pustil sledi, ni pa vedel, da bo uporabljena za rop. A ta zagovor se je izkazal za iz trte izvitega, kajti forenzik je na glavni obravnavi razložil, da količina Škorovih sledi dokazuje, da je, preden so avto našli v Vodicah, zadnji sedel za volanom. Zato tako okrožni sodnik Radonjić kot tudi višji sodniki niso podvomili, da je ravno on odgovoren za odvzem tega vozila v Kopru.
Priča se je zmotila
A zataknilo se je pri veliko hujšem kaznivem dejanju, ropu. Na zadnji glavni obravnavi so zaslišali mestnega redarja, ki je bil po naključju v bližini kaznivega dejanja. V Škoru je prepoznal roparja, ki je z desne strani sedel v toyoto (in torej ne tistega, ki je sedel za volanom). Na podlagi tega pričanja je tožilstvo spremenilo obtožnico in v njej Škorovo vlogo, kar pa je vse skupaj obrnilo na glavo. Radonjić je razsodil, da ga po novi obtožnici ropa ne more obsoditi, saj je v nasprotju sama s sabo in tudi z dokazi. Na primer, če Škoro ni čakal za volanom, ampak je pozneje v avto sedel z leve, kje je potem vmes bil in kaj je počel. Za to, da bi bil v draguljarni, po sodnikovem mnenju ni nobenih dokazov. Sicer pa je tudi tožilstvo v obrazložitvi obtožnice zapisalo, da so vanjo vstopili maskirani moški (ki ni bil Škoro), Marković in še ena neznana oseba. »Čeprav vemo, da je kriv, ga nismo mogli obsoditi, ker smo vezani na obtožbo,« je razložil sodnik.
Tožilstvo se je pritožilo višjim sodnikom, češ da Radonjićeva odločitev ni bila pravilna, a se niso strinjali. Pritrdili so prvostopenjskemu sodniku, da je redar pričal pod vplivom člankov in fotografij, objavljenih v medijih in da je roparja zamenjal. Ko je torej »videl« Škora vstopati z desne, se je zmotil. Na tej strani vozila niso našli nobene njegove sledi. Tožilstvo je sicer po novem prišlo na dan s tezo, da je sprva čakal za volanom, a potem avto zapustil in se odpravil po mostu na drugo stran Ljubljanice. Potem ko so njegovi pajdaši začeli bežati in je zaslišal še policijske sirene, pa se je tudi sam spet pognal do toyote in se vanjo usedel kot sopotnik. Toda po oceni sodišča so to zgolj nedokazana ugibanja, na katera pa obsodilne sodbe ni mogoče opreti.
