Hvala za odkrito besedo

Ojoj, zdaj se seveda da o tem pogovarjati čisto drugače. Zdaj bo tudi našemu predsedniku države laže še kaj povedati, česa vse ni ali pa je vedel. Sam priznam, da za »množične poboje civilistov tudi leta po končani vojni« še nisem slišal. Sem pa seveda slišal za povojne poboje s Koroškega vrnjenih domobrancev, ki pa nikakor niso bili civilisti, ko so oboroženi in v uniformah pribežali k zaveznikom. Koliko je bilo med njimi tudi pravih civilistov, nam niso nikoli povedali. Tudi tega ne, koliko od njih so jih pobili.

A to se je zgodilo neposredno po koncu svetovne morije, ne pa »tudi leta po končani vojni«. Pisatelj Miloš Mikeln je te poboje pretresljivo pošteno in naglas opisal v svoji knjigi Veliki voz (Knjižna zadruga, 1995), torej že pred 22 leti. Kje ste bili glasniki teh pobojev tedaj? Avtor je takrat dobil kot odziv na svojo knjigo pismo nekdanjega domobranca, ki je po vojni ostal v Avstriji, v pismu je zapisal: »Ja, Bog nas je obvaroval enega velikega greha.« Za bolj trde glave: poražena stran bi verjetno storila s partizani nekaj podobnega, če bi zmagala. Ampak o tem ne bomo zdaj razmišljali s takratno pametjo, ki je hvala bogu ni več… ali pač?

Vsekakor se mi pa zdi smiselno omenjanje revolucije, o kateri prejšnji voditelji niso hoteli niti slišati. Seveda je šlo v NOB tudi za revolucijo, kar pa ne more biti nič tako nezaslišano nedopustnega, saj so revolucije zgodovinski pojav, nezakonit samo za oblast, proti kateri so uperjene. Sicer so pa izbruh nezadovoljstva zaradi bede, krivic in izkoriščanja nekega sloja, ki tega noče več prenašati. Za vladajoči sloj, ki si sam piše zakone in uveljavlja, kaj naj bo zakonito, je to neodpustljiv greh, zaradi katerega se strelja. Modri državniki pa znajo pravočasno poskrbeti z demokratičnimi ukrepi, da do takšnega stanja v državi sploh ne pride – in kjer ni nezadovoljnih ljudi, ni revolucij. O tem menda ni treba odkrivati tople vode. So pa sedanja prizadevanja za hkratno rehabilitacijo nekdanje kolaboracije s fašizmom in nacizmom obupno zapoznela – čeprav po drugi strani spet dobro uglašena s širšim prebujanjem fašizma in nacizma v Evropi.

Ob pranju komaj dodobra pokopanega fašizma-nacizma in njegovih sodelavcev pa se je vendarle treba spomniti tudi zločinske krutosti, s katero so fašisti že v tridesetih letih neusmiljeno pobijali cele rodove v Somaliji in takratni Abesiniji, pozneje pa z nekolikšno rezervo še v Albaniji, Grčiji in Jugoslaviji. O tem se menda ne bo treba še enkrat pogovarjati? Še bolj zoprno pa bi bilo pogrevanje strašanskih grehov nacistov, seštetih v milijone in desetine milijonov pobitih – ali pa bo morda treba zaradi natančnosti tudi o tem ponovno preštevati okostnjake, če ni morda kakšen manj? In bo potrebna za nas tudi doktorska disertacija o tem, ali je bilo sodelovanje s temi morilci še dopustno ali celo tako pohvalno, da bo treba nazadnje tudi gospodarjem postaviti spomenik?

Nič se ne ve. Pri nas že ne. Pa čeprav smo med prvimi dobili nov evropski red, ki je obljubljal preseljevanje celih narodov za Ural, kjer naj bi kot podljudje služili germanskemu nadčloveku. Na območju Brežic so podjetni gaulajterji že izpraznili posestva za nemške Kočevarje in domačine začasno odložili na čakanje v Srbijo. Imeli pa so tudi že do potankosti izdelane programe za preselitev Slovencev, o kakršnih se večini Slovencev niti ne sanja. Tudi domišljavemu prepričanju naših kolaborantov, da sodelujejo s svojimi gospodarji kot enakovredni partnerji, je bila na tihem namenjena enaka usoda kot pridnim judovskim pomočnikom, ki so za gestapo in SS urejali sezname za aretacijo Judov in opravljali transporte v taborišča smrti, dokler se niso na koncu, ko je bilo vse pospravljeno, tudi sami odpeljali za njimi. Oh, toliko bi se še dalo o tem povedati, pa je žal stran že polna.