Most na Mostu na Soči

Največji krivec za prelivanje vode na državno cesto, kar onemogoča tudi selitev bencinske črpalke iz središča Mosta na Soči na južni konec Modrejskega polja, pa ni enajst metrov široka gladka odprtina sedanjega polkrožnega ločnega mostu, ampak ovinkasta, le kakih sedem metrov široka skalna ožina pod njim. Samo povečanje razpona in dvig temena ločnega mostu brez posega v spomeniško zaščiteno skalovje torej ne bosta rešila poplavljanja na območju jezera gorvodno od mostu. Ohranjanje robov skalne ožine, ki je večinoma pod vodno gladino, v taki obliki, kot je zdaj pod obstoječimi temelji, je samo zaradi spomeniške zaščite velik nesmisel. Tisti razpokani del skalnega masiva na desnem bregu, ki ga trenutno v sedanjem položaju ohranja bočni pritisk starega ločnega mostu, je nujno treba nadzorovano odstraniti v sklopu rušenja sedanjega znamenitega mostu, saj bo sicer lahko kasneje sam zgrmel proti ozkemu dnu Soče ravno takrat, ko bo mimo peljalo kako turistično plovilo, ali pa takrat, ko bo Soča močno narasla. To drugo bi bilo bolj verjetno in poplavno problematično za daljše obdobje.

Investitorja DRSI pozivam, naj ne naredi tudi tu enake napake, kot jo je napravil pri obnovi starega mostu v Plavah le kakih 18 kilometrov dolvodno proti JZ. Pri isti poplavi leta 2012, ko je bila cesta pod galerijo ves dan neprevozna, sta bili zaradi številnih odsežnih vmesnih opornikov starega mostu zaradi številnih bočnih zajezb gorvodno zaprti cesti na levem in desnem bregu. Kljub znanemu dejstvu o poplavnih višinah in mojemu opozorilu so pri obnovi obranili enake vse vmesne opornike. Dvig spodnjega roba mostu za pol metra je bil izveden brez pravega smisla, saj je bila gladina vode pri omenjeni poplavi povprečno kakih 80 centimetrov pod nižjim takratnim spodnjim robom stare razponske mostne konstrukcije. Popravili so višino, veliko bolj problematične širine svetlega profila mostu, kjer voda teče, pa ne.

Najodločneje menim, da morajo imeti domačini pri obnovah njihovih odsekov cest vedno odločilno besedo, saj razmere bolje poznajo, ker jih veliko bolj prizadeto občutijo. In končno se sprašujem, zakaj regionalnih cest pri nas samo od osamosvojitve naprej ne vzdržujejo in obnavljajo regije, ki jih iz čudnih razlogov nimamo več, oziroma še nimamo po ustavi zahtevanih pokrajin.