Uspeh je toliko pomembnejši, ker je bil dosežen na podlagi prepričljivega niza zmag nad svetovno uveljavljenimi nasprotniki, in to v športni panogi, ki je izredno razvita in množična (na svetovni lestvici je več kot 160 držav). Po zadnji osvojeni točki proti Japonski se je zdelo, da je na vrsti sproščeno zmagoslavje zaradi v poštenem športnem boju doseženega cilja.
Pa se je pokazalo, da je bil z vrha svetovne odbojkarske organizacije (FIVB) že pred zadnjo zmago Slovenije sprožen in pred nami skrbno prikrit skrivnostni float servis, ki še vedno lebdi v zraku ali počiva na vrhu mreže in išče nebranjeni del igrišča naše reprezentance. Odbojkarska zveza Slovenije (OZS) obljublja, da se bo pogumno uprla poskusu izločitve Slovenije iz kroga držav, ki naj bi tekmovale v novem formatu nove komercialne super svetovne lige. Želim ji vse najboljše na tej težki in strmi poti, ki se bo verjetno končala v Lozani na svetovnem arbitražnem športnem razsodišču (CAS), in ob tem opozarjam na pravne vidike kršitev, ki se izrisujejo kljub skopo odmerjenim informacijam, ki postopno curljajo do zainteresirane športne javnosti. Pri tem se opiram na nekaj splošno uveljavljenih pravnih načel, ki jih zadnjih 50 let najbolj zavzeto razvijajo evropska ustavna in mednarodna sodišča, zlasti tisto za varstvo človekovih pravic v Strasbourgu, s katerim, kot je videti iz sporočil na spletu, intenzivno sodeluje tudi CAS.
Načela pravne države in iz njih izvedene pravice so resda namenjene predvsem posameznikom. Vendar se ta načela v sodni praksi vse bolj uporabljajo tudi za pravne osebe. Zato je smiselno v skladu s temi načeli presojati tudi pravice članov naše odbojkarske reprezentance in njihove nacionalne zveze.
FIVB krši lastna pravila
Prvi takšni načeli sta načelo zaupanja v pravo in načelo pravne varnosti kot načeli pravne države. Enostavno povedano: potem ko se začno kvalifikacije ali so celo že končane, ni dopustno spreminjati pravil, na podlagi katerih so bile razpisane. In ni dovoljeno za nazaj posegati v tisto, kar je bilo v kvalifikacijah doseženo. Ko nekdo, kot je FIVB, razpiše kvalifikacije za uvrstitev v svetovno odbojkarsko ligo, je dolžan spoštovati svoja lastna pravila, ki jih je za ta primer določil in objavil. Če FIVB sama ne bo spoštovala lastnih pravil, ki jih avtonomno določa, zapušča področje pravno dopustnega ravnanja, ki lahko uspešno prestane presojo skladnosti z načeli pravne države, uveljavljene v civiliziranem svetu.
Različni sodniki bodo to utemeljili na deloma različen način: slovenski ustavni sodniki bi rekli, da gre za nesorazmeren poseg v pravice prizadetih; evropski sodniki v Strasbourgu bi bržkone pribili, da gre za poseg, ki ni bil nujen v demokratični družbi; vsem, pred katerimi bi se znašla ustrezno utemeljena pritožba, pa bi bila skupna ugotovitev, da gre za v nebo vpijočo kršitev načel pravne države. Odločanje o takšnih vprašanjih ne sme biti odvisno od večinske volje v organih FIVB, temveč od neodvisne presoje, ali so bila huje kršena načela pravne države. In odgovor na to vprašanje je nedvomno pozitiven: izločitev slovenske reprezentance pomeni očitno in grobo kršitev načel pravne države. Seveda pa smo še zelo daleč od tega, da bodo o tem odločali sodniki CAS. Za zdaj OZS očitno ne razpolaga niti z uradno pisno odločitvijo FIVB, da slovenske reprezentance ne bo med udeleženci novega formata svetovne super lige.
V sodobnem pravu je vsakomur zagotovljena pravica do enakosti pred zakonom brez sleherne diskriminacije in do enake obravnave pred sodišči in drugimi odločujočimi organi. O tem govorijo takšni dokumenti, kot so Ustava RS in druge nacionalne ustave, evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, splošna deklaracija človekovih pravic OZN in drugi. V konkretnem primeru gre za kvalificirano obliko kršitve enakosti, torej za posebej hudo obliko diskriminatornega obravnavanja. Zakaj? Prvič zato, ker so lahko doslej vse reprezentance, ki so zmagale v kvalifikacijah v skladu z vnaprej določenimi propozicijami, zasedle obljubljeno mesto v skupini najuspešnejših držav. In drugič zato, ker si je slovenska reprezentanca s serijo veličastnih zmag na petih celinah zaslužila ugledno mesto med prvokategorniki svetovne lige.
Sodobno pravo človekovih pravic govori ne le o pridobljenih pravicah, temveč tudi o pričakovanih pravicah. Sodišča priznavajo doktrino o pravno utemeljenih pričakovanjih (legitimate expectation), kar pomeni, da niso varovane samo že dosežene pravice, temveč morajo biti varovana tudi upravičena pravno urejena pričakovanja. Tako so udeleženci kvalifikacij lahko utemeljeno pričakovali, da bodo doseženi rezultati upoštevani. Seveda gre od takrat, ko so se končale kvalifikacije, za veliko več kot samo za pričakovane pravice, saj je zmagovalec pridobil pravico do igranja v najmočnejši skupini svetovne lige.
Če pride vzporedno s kvalifikacijami do spremembe sistema tekmovanj v svetovni ligi, je treba takšno reformo izvesti tako, da ne bodo prizadeti položaj in interesi zmagovalne ekipe s kvalifikacij. Te ekipe ni mogoče preskočiti pri oblikovanju nove najmočnejše skupine svetovne lige, še zlasti ne, če ta šteje celo več ekip kot dvanajst, kolikor jih po dosedanjih pravilih igra v najmočnejši skupini svetovne lige. Tudi v tem primeru ni pomembno, kakšna večina znotraj organov FIVB se strinja z vključitvijo ali izločitvijo neke reprezentance, saj pomenijo kršitve vnaprej določenih pravil samovoljno diskriminatorno obravnavanje, ki si ga ne sme privoščiti noben organ nobene mednarodne organizacije, če le-ta želi veljati za kredibilno. Kolikor bi šlo pri tem za upoštevanje zgolj komercialnih učinkov (ne)vključitve posamezne reprezentance v neko skupino svetovne lige, pa bi šlo celo za prepovedano diskriminacijo v pravem smislu, in sicer glede na premoženjsko stanje.
Vsa omenjena sodišča upoštevajo pri svojem delu načelo sorazmernosti in so razvila ustrezne oblike testov, s katerimi ugotavljajo, ali je temu načelu v konkretnem primeru zadoščeno. Pri tem presojajo primernost, nujnost in sorazmernost posega v ožjem pomenu. To med drugim pomeni, da je nesorazmeren ne le poseg, ki ne temelji na legitimnem javnem interesu, temveč tudi poseg, pri katerem bi bilo mogoče legitimen cilj doseči z milejšim, manj invazivnim sredstvom od uporabljenega. V našem primeru je vprašljivo tudi to, ali legitimen cilj sploh obstaja. Doseganje višjega finančnega dobička ne bi mogli šteli za takšen legitimen cilj. Oblikovanje takšne super svetovne lige, ki bi spodbudila nov vzpon odbojke na svetovni ravni, pa bi kot legitimen cilj lahko priznali.
Nedvomno pa bi bilo mogoče cilje novega formata svetovne lige doseči z manj invazivnim posegom. Kako? Na primer tako, da bi pri izbiri članov elitne svetovne lige vključili tudi reprezentanco, ki je zmagala v kvalifikacijah, čeprav bi morali zato povečati število udeleženih reprezentanc. S tega vidika je očitno prizadeta ravno in samo slovenska reprezentanca, ki je zato ne bi smeli primerjati z drugimi, ki si prizadevajo za vključitev v svetovno super ligo na podlagi drugih, manj prepričljivih pravnih argumentov.
Je to sploh še šport?
Drugi milejši poseg zadeva čas uveljavitve novega formata tekmovanja v svetovni ligi. Ko pride do pomembne nove ureditve, ki posega v položaj in pravice širšega kroga subjektov, jim je treba dati ustrezen čas, da se z novo ureditvijo seznanijo in se ji lahko prilagodijo. Tako bi lahko ravnala tudi FIVB in odložila uvedbo novega formata svetovne lige za eno sezono. V prehodnem obdobju pa kvalifikacijskih tekmovanj ne bi bilo ali bi bila ustrezno prilagojena novi ureditvi elitnega dela svetovne lige. Kompromisne rešitve, ki bi zmanjševale možnosti, da sodišče oceni poseg v pravice prizadetih kot nesorazmeren, torej obstajajo. Le uporabiti jih je treba.
Zunanji videz pravno spornih posegov v doseženo uvrstitev slovenske odbojkarske reprezentance dodatno poslabšuje netransparentno delovanje FIVB v tem primeru. Zdi se, da selektivno obravnava svoje članice tudi pri obveščanju o tem, kako naj bi bila urejena svetovna liga v prihodnje. Človek dobi občutek, da o tem, kaj se pripravlja, obveščajo samo tiste svoje članice, ki so vključene v nov format svetovne lige, pred drugimi, zlasti tistimi, katerih interesi in pravice so prizadeti, pa informacije prikrivajo. Predvidljivost prihodnjih odločitev je pomembna sestavina pravne varnosti. Nista v enakem položaju nekdo, ki je lahko pričakoval spremembo, ki se je pripravljala, in drugi, ki je tekmoval v kvalifikacijah v prepričanju, da je le od njegove zmage nad nasprotniki odvisno, ali bo igral v elitnem tekmovanju svetovne lige.
Poglejmo to bolj konkretno: ko je japonska reprezentanca nastopala proti slovenski za uvrstitev v najbolj elitni del svetovne lige, je zelo verjetno vedela, da se pripravlja nova super liga in da bo njena članica. Če je bilo to res, je bila v tako imenovani win-win situaciji, Slovenija pa ravno obratno v situaciji, ko ji ne more uspeti z uvrstitvijo v elitno svetovno ligo, tudi če v dvoboju zmaga. In Slovenija je gladko premagala Japonsko, zdaj pa v vodstvu FIVB nočejo priznati rezultata. Je to še šport? Lahko takšna neverjetno skrajna oblika neenake obravnave prestane meritorno presojo na takšnem vrhovnem sodnem telesu, kot je CAS v Lozani? Na to si lahko odgovori vsak sam, na odgovor sodnikov pa bomo morali še malo počakati.
Ciril Ribičič je profesor ustavnega prava, član beneške komisije in nekdanji ustavni sodnik.
