Naj mi nihče ne zameri, da še zdaj, ko ga zagledam kako soboto kje okoli tržnice, občutim hvaležnost in mu zaželim vse dobro za osem križev na plečih. Takrat so v mojem Kranju navijači napisali: »70 : 63 – zmaga naših fantov za Tita«. Tako zaslepljeni smo bili in danes bi someščan Branko G. tak komunajzarski napis zagotovo poškropil z žegnano vodico in (vsaj) mednarodno obsodil. Pa smo v bistvu le Ameriki in vsemu svetu pokazali, da lahko sežemo po kolajni.
Če bi nam takrat kdo rekel, da bo Tito umrl, bi dvomili: ali ne bo živel večno? Če bi nas kdo prepričeval, da bomo imeli Slovenci svojo državo, bi pogledali za vogal: da kdo ne sliši, kakšne tale kvasi! Če bi nas kdo silil, da verjamemo, da bo slovenska državna reprezentanca dvakrat igrala na svetovnem prvenstvu v fuzbalu, bi se smejali do solz. Če pa bi kdo še navrgel, da bo za nas pod koši kolajno priboril Američan, bi se zgrozili: pa saj smo boljši od njih!?
Pa se je vse to zgodilo in še marsikaj zraven. Uživamo v kapitalizmu in njegovih čarih, demokracije smo se sicer že malo zasitili, toliko nas pitajo z njo. Ob vsem tem seveda raji kot takrat ostaneta žoga in šport, ki so ga (kar je res, je res) izumili v Ameriki. Mnogi niti ne vedo, da smo jih nekoč v Ljubljani namahali – Američane – in bili svetovni prvaki, mnogim je za dosežke bivše države malo mar, a veliko jih upa, želi in hoče kolajno pod koši. Vsaj evropsko, bodimo skromni. A kaj, ko so Slovenijo in Slovence medtem prepričali, da smo majhni, nepomembni, zanemarljivi v vseh pogledih. Kljub temu, da – na primer – pojemo v zboru najlepše v Evropi in se hvalimo z najlepšo (ameriško) prvo damo. In če že majhni nismo, smo pa prenizki. Na primer pod koši, kjer so kolajne vedno obešene previsoko. Rešitev ni izvirna in ni prva taka, kaj bi izumljali Ameriko, če jo lahko kupimo. Ker igro znamo voditi (dokaz: politika, gospodarstvo, zdravstvo, kultura…), le skočiti ne moremo dovolj visoko. Zato smo našli mladeniča onkraj luže in ekspresno je postal slovenski državljan in reprezentant z dovolj centimetri. Zdaj je naš, slovenski, in že nosi breme majhnih: velikim mora iztrgati zlato ali srebro ali bron. Le z njim in samo z njim lahko mi (pre)nizki užijemo srečo, ker on za (novo) domovino seže po kolajni. In kot veste (če ne, pa dajte kar na spomeniku prebrat), je domovina vsem nam dodeljena…
Slovenski napredek je zdaj res očiten: nekoč premagani Američan je zdaj naš državljan, ki bo pod koši premagoval druge Američane, ki so iz istih razlogov postali Hrvati ali Makedonci itd. ipd. Ker nič ni zastonj, smo zamenjali: Tonček (ljubkovalno iz Anthony) nam dodaja centimetre do kolajne, naša brhka Melania (pri nas pa Melanija) pa njihovemu šefu šarm in lepoto. Le glede nečesa nisem gotov: se bodo nekoč na tržnici tudi ozirali za Tončkom kot mi še zdaj za Ivom in ali bo v Kranju kdo napisal »Zmaga naših fantov za Boruta«?
