Dogajanje na pisanih ekranih, ki te dni privablja poglede skozi velika okna galerije Kresija, je igrivo zgolj na prvi pogled. Nika Oblak in Primož Novak se namreč z razstavo, ki nosi montypythonski naslov And Now for Something Completely Different 7 (Zdaj pa nekaj povsem drugačnega 7) predstavljata s kinetičnimi videoinstalacijami. Za njunimi duhovitimi deli je predvsem razmislek o položaju frustriranega posameznika v svetu bliskovito razvijajoče se tehnologije in kritične stagnacije družbenega napredka.
Razbiti vsakdanjo rutino
V videoinstalaciji The Box (Škatla) se umetnika zaganjata v stene sobe, da bi – kar se da dobesedno – pobegnila iz odvisnosti od računalnikov ter spletnih in medijskih vsebin. »Vsak dan smo bombardirani z nepomembnimi, celo zavajajočimi informacijami, ki jih prepogosto zamenjujemo z znanjem,« razlaga Oblakova. Obiskovalec razstave spremlja njune poskuse razbitja vsakdanje rutine tudi zunaj televizijskega ekrana, ki v vseh delih nastopa kot simbol manipulativnih množičnih medijev. Poseben pnevmatski sistem namreč s pomočjo računalniškega programa imitira udarce na stene televizije, da dvodimenzionalni posnetek preraste v prostor, občutek akcije pa še potencira spremljajoči zvok.
Podobno je z dvema kinetičnima instalacijama, imenovanima Sisyphus Actions (Sizifova dejanja); ena vsebuje posnetek napihovanja ogromnega balona, ki se razpoči šele zunaj okvirov ekrana. »Instalaciji opozarjata, da je naše delo(vanje) vse bolj specializirano, osnovnih znanj pa nimamo več. Rutinirano živimo svoje življenje in sprejmemo ogromno dražljajev, ob tem pa nimamo pojma, kako stvari delujejo kot celota, kot sistem. Kuhanje ali popravljanje avtomobila nas ne zanimata več, zanju tudi nimamo več časa,« pove Novak.
Mentalne in fizične meje
V delu Border Mover (Premikalec meja) se moški s čelado na glavi zaganja v stene, ob njegovih premikih pa po tirnici potuje tudi televizijski ekran. Ponazarja idejo igranja z mentalnimi in fizičnimi mejami v človeku, ki mu v svetu neoliberalne globalizacije ni več dovoljeno sanjati o drugačni realnosti. Sicer pa tudi sosednje delo Reality is Out (Realnost je iz mode), na katerem iz ekrana nenadoma zraste transparent, ki ga umetnika izdelujeta v kratkem videoperformansu, prevprašuje meje med realnostjo in fikcijo. »Socialna omrežja so že tako prisotna v naši zavesti, da se – pasivni kot smo – ne znamo več odločiti, kaj je resnično in kaj ne,« dodaja Novak in potrdi, da se v naslovih svojih del rada poigravata z besednimi dovtipi.
Razstavo zaokroža video The Scream (Krik) z dobro premišljeno navezavo na Munchovo umetnino. Oblakova v instalaciji nekaj minut popolnoma molči in se osredotoča nase, nato pa na ves glas zakriči, da bi s tem ponazorila človekovo nemoč v humanističnih vrednot oropanem svetu, za katerega vemo, da potrebuje spremembe na bolje, a se zanje preprosto ne odločimo. »To je edini nekinetičen video na razstavi, a poskuša v realni prostor vstopati prek imitacije lomljenja stekla, kar se zgodi z ekranom ob protagonistkinem kriku,« pojasnjuje Oblakova.
Dialog s posameznikom
Razstava torej deluje kot velik glasen mehanizem, ki spominja na monotonijo vsakdanjika. Tudi zato se je zdelo avtorjema pomembno, da so instalacije karseda odprte, da torej gledalec vidi sestavne dele in spozna ustroj njihovega delovanja od začetka do konca – v nasprotju s stvarmi, ki se jih v življenju loteva sicer. »Nočeva moralizirati ali spreminjati sveta,« opozarja Novak, »morda pa lahko premakneva posameznika in meje v njegovi glavi.«
Dela so resda humorna, a to ni njihov primarni namen, še opozarjata. »Ker so videti komunikativna, velikokrat razbijejo tradicionalno distanco do umetnosti, zaradi katere mnogo ljudi ne upa pristopiti k umetninam. A kritičnost do človekove nezmožnosti, da bi izstopil iz vzpostavljenega družbenega sistema, ni zato nič manj jasna,« je prepričana Oblakova. Galerija Kresija ima v času razstave, ki bo na ogled do 22. julija, ob ponedeljkih in sredah podaljšan delovni čas, in sicer do 20. ure.
