Družina je v tistih časih bolj zlahka kot dandanes dobila zatočišče v ZDA, a se je v sicer bogati Kaliforniji le s težavami prebijala skozi življenje. Kot malo dekletce je Shaesta sanjala, kako bo obiskovala gimnazijo in nato študirala, a so jo še mladoletno starši poročili in prišli so tudi otroci. In tedaj je našla nekaj, kar je resnično vzljubila. Letenje z letalom. Te dni je s svojim enomotornim propelerskim letalom pristala v Kabulu, glavnem mestu svoje domovine, ki jo je spoznavala samo skozi pripovedovanje staršev in njihovih begunskih znancev ter časopisna poročila o tamkajšnji tako rekoč večni vojni. Letenje je uresničilo njene sanje, saj se je prav zaradi njega odločila nadaljevati šolanje in postala prva med svojim sorodstvom, ki je magistrirala na univerzi, seveda iz tehničnih znanosti. Ustanovila je tudi neprofitno organizacijo Dreams Soar, torej »V nebo poletele sanje«, z njimi pa se je kot prva Afganistanka s certifikatom civilne pilotke odpravila na samostojen polet okoli sveta, ki ga bo pri vrnitvi na Florido, od koder je poletela sredi maja, pri svojih zdaj 30 letih opravila tudi kot najmlajša pilotka sploh. In njen pravi cilj? »Sporočilo vsem, da lahko, ne glede na to, od kod prihajajo, sprejmejo vsakršen izziv. Pri tem je najpomembnejše imeti svoje sanje in veliko željo in ji slediti s trdim delom.« V Kabulu je še povedala, da se namerava tja kmalu vrniti in odpreti letalsko šolo oziroma začeti z neko dejavnostjo, ki bo tamkajšnje ženske povezala z letalstvom oziroma omogočila, da vzletijo tudi sanje njenih afganistanskih rojakinj.
Vzletele sanje
Shaesta Waiz se ne spominja begunskega taborišča. V njem se je samo rodila, ko je njena mati leta 1987 bežala iz Afganistana v času sovjetske okupacije.
Shaesta Waiz je v Kabulu povedala, da se namerava tja kmalu vrniti in odpreti letalsko šolo.
