Mesto Laško je danes znano predvsem kot turistični kraj, ker letos mineva 790 let, odkar so bile mestu podeljene trške, in 90 let, odkar so mu bile 1927 leta podeljene tudi mestne pravice.
Nasploh pa se v Laškem vse vrti okoli sedmic, ugotavlja Tomaž Majcen, strokovni sodelavec Muzeja Laško. »Ko sem proučeval prelomne dogodke v Laškem, sem izbrskal podatek, da je leta 177 rimski patricij Tit Varij Klemens iz Celeje postal rimski senator. Dokumenti iz leta 1227 pa Laško, do takrat vasico s komaj tristo prebivalci, prvič omenjajo kot trg, trške pravice in s tem tudi pravico do prirejanja sejmov pa je Laškemu pred 790 leti podelil cesar Leopold VI. Babenberški - Slavni. Tistega leta je Laško dobilo tudi sodišče, sodnike in 'gavge', namenjene prevzgoji kriminalcev,« navaja Majcen.
Živahno trgovanje na sejmih
Leta 1847 je prišla v Laško tudi železna cesta in kot vsa druga mesta ob železnici je tudi Laško doživelo preporod. Razvijati se je začela pivovarna, še posebej pa zdraviliški turizem, saj so v Laško prihajali petični gostje od vsepovsod. Leta 1927 pa so Laščani ocenili, da je čas, da postanejo mesto. Kralj Aleksander je uslišal njihovo prošnjo in julija istega leta Laško z dekretom razglasil za mesto, v katerem je bilo trgovanje na sejmih vselej zelo živahno. Kako je bilo na tako imenovanem Matejevem sejmu, kjer ni manjkalo rokodelcev, obrtnikov, kmetov, ki so prodajali svoj živež, in drugih mešetarjev z oblačili, nakitom, sladkarijami in drugimi drobnarijami, pa so prikazali člani društev, povezani v Zvezo Možnar, ki ohranjajo šege in navade že več kot tri desetletja.
Knapi so od nekdaj del zgodovine
Del zgodovine Laškega je tudi rudarjenje, saj pisni viri pravijo, da so pod Humom in na Šmihelu, v Hudi Jami, na Govcah in Breznem kopali premog že leta 1766. Zato so obudili tudi delček bogate rudarske dediščine in z njo povezane šege, rudarsko delo in orodja, pa tudi življenje, zabavo in tipične jedi povprečne rudarske družine, kot so jo knapi poznali leta 1927.
En dan pa so namenili ohceti po stari šegi, ki so jo letos po več kot 30 letih le prikazali, niso pa para tudi zares poročili. Prikazali pa so ohcetne šege, povzete po pisnih virih župnijske kronike sredi 19. stoletja v šmiklavški fari, ki jih je zapisal takratni župnik Dragotin Ferdinand Ripšl: slovo neveste od doma, šranganje, snemanje venčka z njene glave in larmo, pa tudi kobilčvanje, prihod neveste na ženinov dom in fotografiranje svatovščine. »Predvsem slednje je dober nastavek za vse, ki delajo v turizmu in bi nekoč to lahko tudi tržili.« meni Simona Oset, vodja organizacijskega odbora prireditve.
