Zakaj je tako, je težko razumeti, obenem pa se zdi, da smo pri nas glede tega še posebno polni predsodkov. Beseda teče o odnosu do računalniških iger in njihovih ljubiteljev. Ta je namreč večkrat podcenjevalen v smislu, da so igre namenjene otrokom in je posledično ukvarjanje odraslega človeka z njimi otročje, kar se kaže tudi s tem, da jih velika večina imenuje kar računalniške igrice. Kar je enako, kot če bi rekli, da poslušamo glasbico ali da gledamo filmček.
Pa bi težko bili dlje od resnice. Računalniške igre so resna stvar, ki navdušuje stotine milijonov odraslih po svetu, če res ne z drugim, pa je vseh debat konec, ko spoznamo, da je industrija računalniških iger po prihodkih dvakrat večja od hollywoodske filmske. Tako kot v filmih najdemo številne avtomobile, ki se nam vtisnejo v spomin, je podobno tudi pri vozniških računalniških igrah. Z nekaj razlikami, kot recimo, da si določen štirikolesnik v filmu lahko z njegovo pomočjo ustvari ime, se promovira, medtem ko pri igrah sodelujoče avtomobile po navadi že poznamo in so ti nemalokrat promocija zanjo, ker si pač določene želimo »voziti«. Poleg tega, kar smo spoznali tudi v tej rubriki, pri filmih po navadi govorimo o izstopajočem štirikolesniku, pri igrah pa o več štirikolesnikih. Zato pri teh lažje kot o enem posebnem avtomobilu iz posamezne, kot je pri filmih, govorimo o izstopajoči igri z več avtomobili. Takšna je tudi serija Need for speed.
Odlična prodaja franšize
Seveda bi tudi o tem, katera igra, v kateri vozimo takšne in drugačne, realne ali izmišljene avtomobile, najbolj izstopa, lahko debatirali v nedogled. Omenjeni Need for Speed se je sam od sebe ponudil zaradi zelo enostavnega razloga – gre za najbolj prodajano franšizo dirkalnih iger v zgodovini, s skupno več kot 150 milijoni prodanih primerkov; pri čemer je res, da je v to številko všteta prodaja vseh nadaljevanj in posebnih izvedenk. A kljub temu da ni ne najboljša ne najbolj prodajana, je bila najbolj posebna v marsikaterem pogledu prva, to pa je bila leta 1994 The Need for Speed, ki je ponudila dotlej bržčas še nikdar v igri vidno realistično obnašanje avtomobilov.
Natančneje: vsak od osmih štirikolesnikov, s katerimi je bilo v igri mogoče dirkati, to so bili ferrari 512TR, lamborghini diablo VT, chevrolet corvette ZR-1, porsche 911 carrera, dodge viper RT-10, acura NSX, toyota supra in mazda RX-7, se je obnašal drugače in karseda podobno kot v resnici. Razvojniki igre so to dosegli tudi tako, da so se povezali z znano ameriško avtomobilsko revijo Road & Track, katere pisci in testni vozniki se še posebej posvečajo športnim avtomobilom, zaradi česar imajo z vsemi naštetimi precej izkušenj. Njihovi nasveti so pri obnašanju posameznega avta v igri prišli še kako prav, ob tem pa je igra kot prva dotlej za vsak avtomobili ponudila njemu lasten zvok motorja, kar je bilo še posebej slišno pri pospeševanjih in prestavljanjih.
Po igri posneli tudi film
Poleg naštetega je igra vsebovala tudi natančne podatke o vsakem avtomobilu, ki so jih pospremile njegove atraktivne fotografije, ob njih pa tudi kratki atraktivni videoposnetki – morda se z današnjega vidika vse to sliši smešno, a takrat smo na vse skupaj gledali dobesedno z odprtimi usti. Povsem enako se je zgodilo tudi, ko smo igro zagnali v grafičnem načinu »super VGA«, ki je za današnje razmere kockast kot le kaj, takrat pa se je zdel kot današnja televizijska visoka ločljivost. Kar pa niti ni čudno, saj je bilo že to, da smo lahko v igri brez težav razbrali, kateri avto vozimo ali katere prehitevamo (igra je na nekaterih stezah in cestnih odsekih vsebovala tudi promet, ki so ga sestavljali različni vsakdanji avtomobili, za katere so si razvijalci zagotovili licenco, od toyote corolle do volkswagna jette), nekaj, kar se je v tistih časih šele uveljavljalo. Če še končamo s primerjavami in povezavami s filmom – po seriji iger Need for speed so leta 2014 posneli tudi film, ki pa ga kritiki niso ravno najbolje sprejeli.
