Prav nič presenetljivo ni, da je prvo izmed Prešernovih nagrad, podeljenih za arhitekturo, leta 1949 prejel Jože Plečnik. Pa drugo tudi – za življenjsko delo leta 1952. Za njim se je zvrstila cela vrsta znanih arhitekturnih imen, ki so ustvarila presežke na vseh področjih arhitekture, od urbanizma do interjerja. V prvih desetletjih po vojni so šle nagrade, razumljivo, herojski arhitekturi: Trg revolucije (danes Trg republike), tovarna Mladinska knjiga, pa šole in vrtci z naprednimi shemami razporeditve prostorov in inovativno rabo materialov in konstrukcij. Gradila so se mesta in bile so nagrade za urbanizem: Velenje, Maribor, zasnova rekreacijskega območja na Pohorju, zazidalni načrti za stanovanjske soseske, nagrade so dobivali muzeji, kulturni in spominski domovi, gledališča, pa tudi programsko bolj navadne stavbe, kot so hoteli, stanovanjski bloki, poslovne stavbe, trgovine in veleblagovnice, celo infrastrukturni objekti, ceste in mostovi.
Nagrade so šle predvsem projektom, ki so gradili javni prostor. Pa čeprav iz ideoloških predpostavk. Taka je pač bila specifika časa. Nobene potrebe ni bilo po posebni strokovni komisiji. Družba je arhitekturo, kadar je ta izstopila iz svoje vsakdanjosti, zlahka prepoznala kot umetnost. Bila je najočitnejši in najvidnejši znak njenega gospodarskega in kulturnega napredka. Kot stvar splošne omike je imela vso njeno podporo.
Razlike med nekdaj in danes zato niso arhitekturno, temveč družbeno in ekonomsko pogojene. Arhitektura je tako rekoč prepuščena prekariatu. Pregnana na rob preživetja. Strokovna neomajnost se upogiba pod investitorskimi pritiski; dela ni veliko in težko ga je dobiti. Prihaja do prilagoditev in impotence: arhitektura postaja vse bolj banalna in vse bolj sledi naročnikovim interesom. Upirati se je težko in presežki zahtevajo ogromno čustvene energije.
Letos nagrajeno arhitekturo zaznamuje »izjemno občutljiv odnos do preteklosti in domače tradicije«. Oznaka se nanaša predvsem na prenovo Linhartove dvorane v Cankarjevem domu, ki je laičnemu očesu praktično nevidna. In v tem je tudi njena moč: spoštovanje do originala in potlačitev arhitekturnega ega. Spomnimo se škandalov ob prenovi kleti in spodnjega preddverja. Nagrajeno delo je postavljeno kot svetal zgled, da so tehnične in funkcionalne posodobitve možne, ne da bi pri tem predrugačili original. In da je tudi to lahko umetnina. Drugi del obrazložitve izpostavlja »občutljiv odnos do naravnega in grajenega okolja«. Tudi to je specifika našega časa. Nagrajena ni arhitektura capriccioso, ekscesna, ki nas obdaja na vsakem koraku, temveč taka, ki svojo poetično moč izraža na način adagio in piano.
Kako torej brati sporočilo nagrade? Arhitektura se zaveda pritiskov, neracionalnih izbir lokacij, neodprtosti naročnikov za inovacije in se zato »umika« v zadržano govorico. Zaveda se svojega dolgoročnega vpliva na prostor; če je odgovorna, je tudi kritična do naročnika, kar jo vedno znova postavlja v primež skoraj nemogočih izbir. Da ni nemogoče, pa dokazujeta prav prenova Linhartove dvorane in Nogometni center Brdo. Nagrada je podeljena javnosti v opomin. Ravnodušna do arhitekture in ravnanja s prostorom namreč vse bolj dopušča, da ji prostor določajo investitorji, ki ga trgajo na kose in z njim ravnajo neodgovorno.
Kar nekaj izjemnih del, ki so prejela Prešernovo nagrado, je danes uničenih: Hotel Prisank v Kranjski Gori je nadomestila popolnoma banalna stavba, ki si ne zasluži naziva arhitektura; poslovno pritličje stanovanjskega bloka v Velenju je predrugačeno do nespoznavnosti; prav tako trgovski objekt ob Celovški cesti v Šiški. Pa še bi lahko naštevali. Na udaru je zlasti moderna arhitektura, ki še ni usidrana v kulturno zavest.
Ravnanje s Plečnikovo dediščino pa je nazoren primer shizofrenega stanja: na eni strani hvalevreden trud za zavarovanje arhitektovega dela v okviru Unesca, na drugi tako rekoč vsakodnevno uničevanje njegovih del, od ignoriranja na stadionu za Bežigradom do arhitekturnih in tehničnih posegov v njihovo integriteto. Zadnji primer je prekritje vseh arhitekturnih detajlov pod mostom in pri stopniščih za perice ob Gradaščici z na hitro izvedeno utrditvijo bregov.
Odločitev novega upravnega odbora Prešernovega sklada, da predlaga posebno komisijo za arhitekturo in oblikovanje, ki bo, predvidevam, obravnavala vse, kar danes pojem arhitektura in oblikovanje zajemata, torej tudi urbanizem, interjer in krajinske ureditve, je v novih razmerah več kot smiselna. Arhitektura bo tako večkrat »v igri«. Eventualna nagrada bo močno sporočilo. Upajmo, da bo družba z nizko ravnijo splošne kulture sporočilo razumela in ustvarila razmere, v katerih bo arhitektura lahko spet razmahnila svojo umetniško potenco.
