Vsi stoli v majhni predavalnici Slovenskega informacijskega turističnega centra (STIC) so bili minulo sredo zapolnjeni, ko je bil na vrsti žepni tečaj slovenskega jezika. Enoinpolurno brezplačno predavanje, ki radovedneže popelje od dvamilijonske kokoške do jezične romantike in naročanja pijač, je na Krekovem trgu združilo mlade in ne tako mlade z Irskega, iz Rusije, Srbije, Združenih držav Amerike, Makedonije in Italije. Bilo je kot da bi se v želji, pobliže spoznati majhno državo Slovenijo, zbral svet v malem.
Seveda sta bili pivo in vino tisti dve besedi, ki sta se vsem že pred prihodom na kratek tečaj dobro ugnezdili v možganih in na jeziku. Pri drugih pa jim ni šlo vedno tako gladko. Vzdušja se zato ne da opisati brez pravopisnih napak.
»V Sloveniji ljudi govorijo slovensko,« je pri tretji prosojnici napačno ugibala Bojana iz skupine študentk psihologije iz Beograda. V slovensko prestolnico so prišle na poletno izmenjavo, v okviru katere so jim organizatorji predlagali, da se poskusijo naučiti tudi jezika, ki jim je tako domač, a hkrati zelo tuj. »Kako se kaže Madžarska? Ne, ni prav: kako se reče Madžarska?« je bila pri prevajanju imen držav radovedna ena izmed njih. Sledila je ponovna ugotovitev, da mnogo besed zapišemo enako ali vsaj podobno kot Srbi, izgovorimo pa jih drugače.
Nekaterih pravil preprosto ni
»Jaz sem Fred. Sem iz Amerika. Po poklicu sem turist,« se je pri vaji, pred katero so učenci osvojili besede turist, študent in profesor, nasmejano predstavil sivolasi Američan Fred, ki mu izgovarjava ni delala prevelikih težav. Na drugi strani pa si je ženski del skupine belil glavo z ženskimi oblikami poklicev. »Je pravilno arhitektinja ali arhitektka?« so se prerekale Srbkinje, ki so hitreje sledile razlagi kot drugi. Odgovor Slovenci seveda poznamo, ne znamo pa pojasniti, kdaj uporabimo katero končnico. Zakaj je prodajal-ka in zakaj sta profesor-ica in psiholog-inja? »Žal nimamo uradnega pravila,« je morala priznati Katja Kranjc, asistentka v Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik.
»Je mogoče kdo odlično?« je s težjo besedo izzvala svoje učence, ko so se ustavili pri vprašanju, kako si. Precej so si oddahnili, ko se je izkazalo, da se ji lahko izognejo s tujko super. Pri predstavitvi pa se je na tak način znašla tudi Galina Sisenko iz Rusije. »Po poklicu sem dentist,« je dejala, nato pa se je pri prevodu prijela za glavo. Nekaj malega predznanja je imela, saj se v Sočiju uči slovensko, a beseda zobozdravnica je bila zanjo prevelik zalogaj. Slovenski jezik se ji zdi bolj podoben ukrajinščini kot ruščini. Tokrat je prišla v Slovenijo sama, jeseni pa se bo vrnila z možem.
V vsaki skupini angleško govoreči
Zaradi zabavnih igric je tečaj minil, kot bi mignil. A zanimivo, na koncu so bila mnenja o tem, kako težak je slovenski jezik, različna. »Mislim, da bi se ga bilo lažje naučiti, kot sem pričakovala,« je dejala glava irske družine O'Hanrahan, ki ni bila presenečena ne nad vikanjem ne nad šestimi različnimi skloni, saj so to spoznali že pri učenju drugih jezikov.
Irskim poliglotom je na desetdnevnem dopustu ostalo tudi še dovolj časa za vajo zunaj štirih sten, tako kot Italijanoma Luciani in Luci. »Težko je, zelo počasi nama gre,« sta zavzdihnila študenta. V Ljubljano sta prišla na projektno delo in še sedem mesecev bosta lahko ob angleščini pilila svojo slovenščino. Na tečaju se jima je tokrat najbolj vtisnila uporabna fraza: »Mi daš telefonsko številko?«
Seveda pridejo vedno z različnimi motivi in različno pripravljeni, je strnila Katja Kranjc, ki študira slovenščino in španščino. »Nekateri so presenečeni, da nas je samo dva milijona. Šumniki so za nekatere veliko presenečenje, za druge ne. Zelo različno se odzovejo, lahko pa povem, da se skoraj v vsaki skupini najde en Anglež ali Američan.« Oni so sploh fascinirani nad zvenom jezika, nad dvojino in spreminjanjem samostalnikov. »Ko vidijo besedo hotel, jo poznajo, ko pa piše pred hotelom, jim ni nič več jasno,« je ponazorila nasmejana učiteljica z zelo hvaležno nalogo: učiti učence, ki so jih sama ušesa.
