Po mojem bi se moral vsak od nas, ki živimo v z vodo bogatem okolju, vsaj enkrat na leto znajti v okoliščinah, ko vode ne bi bilo na pretek – takole za nekakšno oživitev zavedanja. Pa ni treba v puščavo, o ne. Dovolj je, da greste za dan, dva v hribe. Ko postane vroče, ga ni čez požirek hladne vode. Tudi majhen curek je pravi božji dar, ko imamo prazno čutaro. Kadar ste na poti več dni, pa ne z avtom in po apartmajih, ampak peš ali s kolesom, na primer, je res razkošje stuširati se, ko ste ves dan preznojeni in se vse lepi na vas. Tudi če ves dan delate nekje zunaj, je podobno. In kako lepo se je vreči v morje ali v vodo po večurnem napornem delu ali športu. Takrat se prav otroško razveseliš osvežitve pa tistega prastarega občutka lebdenja – verjetno še iz maternice – in ko si spereš pot s kože…
Zadnja leta, sploh od pomladi do jeseni, dobivam vse bolj občutek, da pogosto prav čakam na dež. Sončnega vremena imamo na pretek, toplote že marsikdaj preveč in oblaki in dež nam prinesejo pravo olajšanje. Saj priznam, narava mi je blizu in lahko bi rekel, da skoraj trpim s travami, zelmi, fižolom na vrtu, pa tudi z rumenečimi drevesi, ki čakajo na odrešilno količino te brezbarvne tekočine brez vonja in okusa, pa vendar tako pomembne za vse živo na našem planetu. Marsikaj smo že naredili, da bi se prilagodili podnebju, prav glede vode pa smo naredili bolj malo. Kadar je je preveč, nam povzroča škodo, ker je nismo upoštevali pri naših posegih v okolje, kadar pa je je premalo, spet trpimo, pa imamo znanje, s katerim bi si lahko marsikatero sušo olajšali. A investicije v to smer se kažejo na dolgi rok in ne prinašajo političnih točk čez noč.
Samoumevnost vode nas je naredila neobčutljive, ne zavedamo se več, kaj voda pomeni. Morda se bo kdo obregnil ob moje besede, češ pa kaj delam iz muhe slona. Vendar smo del globaliziranega sveta in če ne bo ravno pri nas akutnega pomanjkanja vode, bomo čutili posledice pomanjkanja drugod po svetu. Spoštujmo vodo in tega se zavedajmo vsak dan sproti ter bodimo veseli, da jo imamo.
