Zgodovina je tista gotovost, ki nastane na točki, kjer se negotovosti spomina križajo s pomanjkljivostmi dokumentacije. /…/ Da bi lahko razumeli predstavljeno različico, bi morali poznati tudi zgodovino zgodovinarja. Ta dva stavka izreče eden od glavnih likov v odličnem romanu Juliana Barnesa Smisel konca. Roman govori o tem, kako se lahko značajske lastnosti posameznikov, drobni egoizmi in maščevalna prizadetost na neki zgodovinski točki brez našega hotenja zlijejo v tragedijo. In kako težko je nato tragedijo racionalno doumeti in za nazaj razpoznati vsa njena gibala in vzroke. Še posebej, ko smo njen del. Neredko je zato mogoče le spoštljivo umolkniti in se zazreti v mimo bežeči morski val… Ali nemara položiti zeleno vejico pred spomenik žrtvam na Kongresnem trgu: padlim, pobitim, justificiranim brez poštenega sojenja ali umrlim zaradi posledic vojnega zla. Ker so umrli tragično in ker si nihče, tudi tisti, ki je česa kriv, ne zasluži uboja ali umora.
Če Barnesova misel velja za zgodovino na osebni ravni, velja še toliko bolj za tisto na družbeni ravni. Krvavi razkol med drugo vojno se na Slovenskem ni začel leta...
Spomenka Hribar je v znamenitem eseju Krivda in greh pred tridesetimi leti zapisala, da bi moral v srcu Ljubljane »stati obelisk, ki bi kričal v nebo...
