»Pot v našo nacionalno in politično svobodo je bila dolga, prepojena z odtekajočim življenjskim sokom in bridkimi žalostnimi solzami. Ob njej so na eni in drugi strani poti ali pozabljeno daleč od te poti ostajale žrtve.« Tako je ob današnjem odkritju spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam slovensko tragiko orisal predsednik republike Borut Pahor in dodal, da smo »odmeve vseh njihovih trpečih duš končno poklicali k zadoščenju, pokoju in spokoju na skupnem mestu«.
Turk: Potrebujemo dobro voljo in nekaj naivnosti
Na začetku slovesnosti, ki se je je udeležilo okoli tisoč ljudi, so štirje predsedniki – poleg Pahorja še premier Miro Cerar, predsednik državnega zbora Milan Brglez in predsednik državnega sveta Mitja Bervar – k spomeniku položili venec. Čeprav bo osrednji državni spomenik, kot je dejal Pahor, najprej spominjal na vse žrtve in mrtve, pa bo v prenesenem smislu pravzaprav nagovarjal vse žive, ki bodo postali pred njim. »Nagovarjal nas bo k sožitju, razumevanju, odpuščanju, sodelovanju, miru in spravi. Znotraj našega naroda in z drugimi,« je še dejal in poudaril, da bo slovenski narod obstal, »ker se navzlic vsemu prepiranju med nami ne sovražimo«. Spomenik po njegovem mnenju vabi k razmišljanju, nihče pa »tega vabila ni dolžan sprejeti«.
Pahorjeve besede so morda letele na tiste, ki jih na odkritju ni bilo. V najbolj levi in najbolj desni parlamentarni stranki, torej v Levici in v SDS, spomenik vidijo kot izkrivljanje resnice, zato se njihovi predstavniki slovesnosti uradno niso udeležili. Dva prepoznavna člana SDS pa smo na njej vendarle opazili: nekdanjega poslanca Jožefa Jerovška in nekdanjega kulturnega ministra Žigo Turka. Ta je na svojem blogu napisal: »Načelno ima spomenik napake. V konkretnem pa lahko igra pozitivno vlogo, če jo bomo hoteli v njem videti. Včasih je treba z nekaj dobre volje in naivnosti videti v stvareh tisto, kar bi si tam želeli videti. Sam v zadevi vidim željo po umirjanju državljanske vojne, ki v mnogih glavah še vedno divja. To se mi zdi zadosten razlog, da se vabilu na odkritje odzovem.«
Kučan obžaloval izgubljeno priložnost
Slovesnosti se je udeležil tudi nekdanji predsednik države Milan Kučan in obžaloval izgubljeno priložnost. »Simbolni pomen, ki bi lahko bil in bi moral biti dosežen, z današnjim dogodkom žal ne bo uresničen. Preveč je bilo nasprotovanj in razlik pri njegovi pripravi in izpeljavi,« je dejal. Zato »ni pomembno samo, kdo je bil danes tukaj (kot je pred dnevi poudaril Pahor, op. a.), ampak tudi, koga ni bilo«. Predvsem pa mu je žal, da še ni na vidiku simbolnega konca procesa državljanske pomiritve. »Ta proces traja že predolgo, predolgo je tudi predmet političnega izigravanja in preigravanja.« Kučan vseeno upa, da ta spomenik ne bo ostal samo protokolarno obeležje.
»Dolgo smo čakali na dogodek, ki bi spravil ljudi in nas usmeril v prihodnost. Da torej ne mislimo toliko na preteklost. Vsi si zaslužimo, da mislimo na boljši jutri,« nam je svoje občutke ob današnji slovesnosti zaupala varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Njena velika želja je, da bi bil današnji dan prelomen, vendar se boji, da smo za to še preveč razdeljeni.
Uzurpirali Župančičeve verze
Na razdeljenost, ki je spomenik ne bo mogel preseči, opozarjajo tudi zgodovinarji. »Spomenik bo služil politiki ali delu politike kot neko drago plačano ritualno mesto, sicer pa od njega ne bo koristi,« meni Božo Repe. Problematično se mu zdi tudi, da so zanj uzurpirali Župančičeve verze, napisane za grobnico narodnih herojev, in tako zlorabili sporočilo njegove pesmi. »To je potvarjanje zgodovine,« pravi. Prepričan je tudi, da tako imenovana sprava, ki naj bi jo spomenik simboliziral, služi predvsem razdvajanju. »Je finančno, politično in medijsko v neskončnost odprt projekt, izhaja pa iz nekakšne kulture smrti kot najvišje vrednote, ne pa iz tega, kaj smo naredili v življenju. Najbolj ga povsem brez vrednostne orientacije in zaradi političnih točk promovira Borut Pahor. Sicer pa je čas odkritja, ko je polovica Slovencev na Hrvaškem, povsem primeren,« še pravi Repe.
Petra Vodopivca moti, da spomenik nima jasnega sporočila. To bi moralo biti takšno, pravi, da bi ga razumeli tudi mimoidoči in ne le tisti, ki se spoznajo na likovne simbole. Na vprašanje, ali bi spomenik lahko prispeval k pomiritvi, pa odgovarja, da so delitve pri nas tako do skrajnosti politično izrabljene, da en tak spomenik – še zlasti če je tako neprepoznaven – k pomiritvi ne more bistveno prispevati.
Potrebna je sprememba v glavah
Aleš Gabrič pričakuje, da bo spomenik na začetku prinesel nov val pljuvanja. A ker dolgoročno na njem ne bo mogel nihče graditi političnih točk, domneva, da bo »stvar nekoliko potihnila«. Sicer pa je prepričan, da bo potrebna sprememba v glavah Slovencev. »Nehati bomo morali govoriti o takšni ali drugačni spravi, ki jo vsak razume iz svojega polično-ideološkega izhodišča, in začeti govoriti o čisti pieteti do vseh pokojnih.«
Po odhodu častne čete je kratko molitev za žrtve, ki so umirale »na bojiščih in po moriščih, po gozdovih in po taboriščih, po kraških breznih in po strelskih jarkih«, zmolil ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Poleg njega se je slovesnosti udeležilo še nekaj nekaj predstavnikov verskih skupnosti, med njimi evangeličanski škof Geza Filo.
