Po obisku premierja Andreja Plenkovića v Sloveniji so na Hrvaškem pozdravili začetek dialoga s slovenskim premierjem Mirom Cerarjem po arbitražni sodbi, rekoč da dvostranski pogovori nimajo alternative pri reševanju vprašanj. V Zagrebu načrtujejo, da bo na mizi njunega srečanja septembra katalog vseh meddržavnih sporov. Beseda naj bi potem stekla o časovnici za njihovo reševanje. Do takrat bo minila skoraj polovica časa za vse priprave na uveljavitev arbitražne sodbe, Hrvaški pa se očitno nikamor ne mudi.
Čeprav je ljubljansko srečanje minilo brez bistvenih premikov, Plenković ni skrival, da je bilo za Hrvaško nekoliko pomembnejše od udeležbe na tržaškem vrhu o Zahodnem Balkanu. Ugodno in sproščeno vzdušje je bilo po oceni zelo dober začetek pogovorov o reševanju spora. Obenem pa se zaveda, da bo Cerar tudi na povratnem obisku na Hrvaškem vztrajal pri izvajanju arbitražne razsodbe, ki jo Hrvaška zavrača, saj je iz arbitraže izstopila zaradi razkritij v aferi s prisluhi. Hrvaška sicer še ni uradno predstavila svojih izhodišč za pogovore o meji, ki jih Slovenija zavrača. Pričakovati je, da bo poskusila konico spora o meji omiliti že med sestavljanjem agende za septembrsko srečanje s predlogom dogovora o načinih za reševanje nekaterih drugih manj obremenjujočih medsebojnih sporov.
»Razsodba boljša za Hrvaško«
V Zagrebu ocenjujejo, da je arbitražna sodba veliko bolj ugodna za Hrvaško kot za Slovenijo, ki da ji ni uspelo doseči svojih strateških ciljev, kot je celotni Piranski zaliv in neposredni stik z odprtim morjem. Na hrvaškem zunanjem ministrstvu menijo, da ima arbitražna razsodba veliko poučnih elementov za Slovenijo, ko gre za spoštovanje mednarodnega prava. Tako v razsodbi piše, da Slovenija nima pravice do svojega epikontinentalnega pasu niti ekološke cone v Jadranu kljub zakonom, ki jih je o tem sprejela, je dejala pravna svetovalka na hrvaškem zunanjem ministrstvu Andreja Metelko-Zgombić, ki je hkrati zavrnila možnost, da bi Hrvaška uveljavila haaško sodbo. Nekateri strokovnjaki, kot je Tatjana Tomaić z zagrebškega instituta za družbene znanosti Ivo Pilar, menijo, da sodba ne more biti izhodišče za (morebitne) pogovore o meji. Soavtorka knjige Hrvaško-slovenska meja ob reki Dragonji poudarja, da je Slovenija pri vstopu v EU leta 2004 denimo postavila sredinsko mejno črto v Piranskem zalivu.
V Zagrebu vajeni pritiskov
Plenković je po srečanju s Cerarjem poudaril, da državi več stvari povezuje kot ločuje ter da sta se v Ljubljani dogovorila, da se bosta izogibala incidentom. To je pomembno sporočilo prebivalcem obeh držav, posebno tistim ob meji. V političnih krogih tudi pravijo, da bo za reševanje spora o meji potreben ne le politični konsenz v obeh državah, temveč tudi kritična masa državljanov, ki morebitnih odstopanj od začetnih stališč ne bo spremljala z obtožbami o izdaji.
V hrvaških medijih pa ne izključujejo mednarodnega političnega pritiska, kakršnega je bil Zagreb med približevanjem EU vajen zaradi nesodelovanja s haaškim sodiščem za vojne zločine in slovenskega »izsiljevanja« pri reševanju vprašanj, ki izhajajo iz nekdanje države. Prav tako ocenjujejo, da slovensko vlado čakajo velike težave doma, če ne bo implementacije arbitražne sodbe v šestih mesecih po 29. juniju.
