»Pri nas smo kuhali perilo v bakrenem 150 litrskem kotlu,« se spominja Kranjčan Rado Ovsenek. Vodo so natočili s cevjo, spodaj pa zakurili. »Perilo se je prej namočilo v mrzli vodi v škafih in se 'nažajfalo' z milom Jelen Schiht iz Fockove tovarne v Kranju. Milo so z nožem nastrgali v kotel, dodali namiljeno in zmencano perilo in ga kuhali. S kuhalnico so ven jemali kos za kosom in ga dobro podrgnili na perilniku, zdrgnjeno perilo pa spet dali v kotel,« pripoveduje. Sledilo je splakovanje – pri Ovsenikovih v pralnici s koritom in tekočo vodo.
»Kjer pralnice niso imeli, so perilo v škafih nosili na Kokro. Rjuhe so pustili, da jih je voda splaknila, potem pa napeli vrvi in perilo kar tam posušili. Fantje so brcali žogo, ki je včasih zadela perilo,« opisuje napete trenutke. Nato so perilo posušili, ga pobrali, zložili in v škafih na glavi nesli domov. Dekle, ki so jih imenovali hišne, so ga zlikale. Takšne spomine z razstavo Žehta – kako so prali perilo pred nakupom pralnega stroja te dni obujajo v kranjski mestni hiši. Avtoricama, etnologinjama Zdenki Torkar Tahir iz jeseniškega Gornjesavskega muzeja in mag. Tatjani Dolžan Eržen iz kranjskega Gorenjskega muzeja, so Jeseničani in Kranjčani z veseljem zaupali svoje spomine.
Za oblačila tudi sirkova krtača
»Manjšo žehto so ženske oprale kar v kuhinji, kjer je na štedilniku vrela voda v velikem pocinkanem loncu,« se spominja Jeseničanka Ada Preželj. »Lug se je nato po kuhanju belega perila porabil še za pranje pisanega perila in nogavic ali pa za ribanje lesenih tal v stanovanju. Ker je bila v potoku Roja, ki je tekel skozi betonska korita iz karavanškega predora, voda tudi pozimi nekoliko toplejša, so se tam krasno splakovale pleničke in drugo,« dodaja. Barvastega in občutljivega perila niso kuhali, le s pralnim sredstvom so ga mencali v topli vodi.
Precej zahtevno je bilo pranje službenih oblačil, predvsem delavcev v tovarnah. Jeseničanka Majda Mencinger pojasnjuje, da jih je bilo treba krtačiti s sirkovo krtačo. Vse perilo so ženske splaknile v vsaj treh vodah. »Najprej s toplo, nato z mrzlo. Pozimi so zmrzovale roke naših mater, se jim je zanohtalo,« Mencingerjeva opozarja na težavnost tedanje nege perila.
Eni bukove veje, drugi oljčno olje
Skrb za perilo je bila izključno žensko opravilo. V 30. letih prejšnjega stoletja so se je lahko priučile v tečajih raznih katoliških ali izobraževalnih društev, župnišč in šol. Pred tem je bilo poglobljeno znanje rezervirano za tiste, ki so hodile v gospodinjske šole. Ena takih je bila pri uršulinkah v Škofji Loki, samostansko šolo so imeli tudi na Koroškem. »V gospodinjske šole so hodile ženske z velikih kmetij ali gostišč, saj je bilo zaželeno, da bi si pridobile nekaj tovrstne izobrazbe, da bi dovolj dobro lahko opravljale vlogo gospodinje,« pravi Dolžan-Erženova.
Kako so ženske prale perilo, je bilo odvisno predvsem od naravnih danosti, dodaja soavtorica razstave. »Večinoma je bilo to odvisno od tega, kje in v kakšni obliki so imele na voljo vodo.« Nasprotno pa so si bila sredstva za čiščenje perila pred obstojem pralnih praškov precej podobna. »Kjer so imeli ovce, so skuhali domače milo iz ovčjega loja, na Primorskem pa so uporabljali oljčno olje. Gorenjci so iz bukovih vej izdelovali zelo kakovosten bukov lug.« Tako oprano perilo je v nasprotju z današnjim prepričanjem lepo dišalo, opozarja Dolžan-Erženova. Posebno skrb so gospodinje namenjale njegovi belini. »Najboljše belilno sredstvo je bilo sonce. O tem smo se prepričali tudi, ko smo za razstavo pripravljali muzejske predmete. Presenečeni smo bili, ko smo videli, kako beljenje na soncu dobro deluje,« Dolžan-Erženova doda še sodobno izkušnjo.
