Pred časom smo v Dnevniku poročali, da se bodo lahko kolesarji zelo verjetno v bližnji prihodnosti razveselili razširjene kolesarske steze ob Dunajski cesti pri soseski Bežigrajski dvor. Eno izmed črnih kolesarskih točk naj bi ljubljanska mestna občina uredila tako, da bodo gradbiščno ograjo premaknili še bolj stran od ceste ter drevored ohranili kot mejo med pločnikom in površino za kolesarje. Žal pa to ne pomeni, da se bo obenem kaj spremenilo tudi na preostalem delu gradbene jame, ki zeva sredi Bežigrada že več kot dve desetletji.
Prednost zaporom
Razen dvajsetmetrskega pasu, ki naj bi ga občina za bagatelo odkupila od propadlega Imosa, je namreč večji del tako imenovanega bežigrajskega kraterja v državni lasti. Na njem so sprva načrtovali objekt za državno upravo, ki pa so ga deset let samo razširjali, da je na koncu postal celo prevelik in tako je projekt obstal. Po začetnih izkopih leta 1994 pa razen preverjanja ideje pravosodnega ministra Senka Pličaniča, da bi bila to primerna lokacija za gradnjo nove sodne palače, v zvezi z obsežnim območjem na križišču Dunajske ceste in Topniške ulice niso ukrenili skoraj nič. In tudi še ne bodo prav kmalu.
Aktualno ministrstvo za pravosodje, ki upravlja zemljišče pri Bežigrajskem dvoru, si je že jasno postavilo prioritete: vsa razpoložljiva sredstva bodo usmerili v novogradnjo moškega zapora v Ljubljani ter obnovo ženskega zapora na Igu.
»Zaradi prenatrpanosti in neustreznosti ljubljanskega zapora je Republika Slovenija pred evropskim sodiščem za človekove pravice že izgubila nekaj primerov in plačala odškodnine, nekateri primeri pa so še odprti,« pojasnjujejo na ministrstvu, ki ga vodi minister Goran Klemenčič. Ocenili so tudi, da bi bila nova sodna stavba, v kateri bi združili sodišča in odpravili strošek najemnin, dvakrat dražja od urejanja razmer v zaporih, zato izbira ni bila težka. Toda, ali to pomeni, da bo bežigrajski krater ograjen še naslednje desetletje ali dve?
Rešitev na dlani
Velikansko gradbišče, poleg katerega je zrasla lepa soseska, se je v več kot dvajsetih letih le dodobra zaraslo. »Prostor deluje kot siva cona in velik problem je, da je izbrisan iz zavesti prebivalcev, saj bi ga lahko uredili že z zelo majhnim ukrepom, če bi le obstajala prava volja,« je že pred časom opozorila Darja Matjašec, docentka na oddelku za krajinsko arhitekturo na ljubljanski biotehniški fakulteti, ko smo jo povprašali za komentar, kako bi lahko država presegla to neugledno stanje, ne da bi parcele prodala. Rešitev, ki jo vedno bolj ponujajo številne dobre prakse iz tujine, je začasna uporaba prostora.
»Pri začasni rabi se interes skupnosti ali meščanov za uporabo prostora poveže z interesom lastnika zemljišča in mestne oblasti, da bi se preprečili degradacija prostora in škoda, ki bi z njo nastala,« strne direktor Inštituta za politike prostora (IPoP) Marko Peterlin, eden izmed strokovnjakov, ki so že javno poudarjali, da so mirujoča gradbišča izguba za mesto. Zaradi degradiranega prostora vedno trpi tudi lokalno gospodarstvo. Ni pa vsaka začasna raba pridobitev za okolico, saj pri nas zasebniki najraje izberejo komercialno zanimiva začasna parkirišča, opozarja, poznamo pa na drugi strani v prestolnici lep primer začasne rabe z imenom Onkraj gradbišča.
Mestna občina Ljubljana se rada pohvali z začasnimi vrtički na mirujočem gradbišču na križišču Resljeve in Masarykove ceste, v katere sama sicer ni vložila niti evra, so se pa po vztrajnem prepričevanju kolektiva Obrat strinjali s pogodbo o začasni brezplačni rabi zemljišča v njihovi lasti. In to zdaj podaljšujejo vsako leto, že sedem let. Gradnje še ni na vidiku, a se uporabniki vseeno zavedajo, da je njihovo gostovanje le začasno, in so pripravljeni, da bodo morali enkrat oditi.
Birokratom zagodla birokracija
Predstavniki države so na začasno rabo, zanimivo, že pomislili. Leta 2010 je takratno ministrstvo za javno upravo, ki mu je pripadalo gradbišče, pri fakulteti za arhitekturo naročilo študijo, kako revitalizirati območje. Študentje so predlagali vrsto različnih vsebin: od pešpoti, montažnega plesišča, kotalkališča do balinišča, plezalne steze in igral, a na koncu je navdušenje upadlo. Ustavila jih je – birokracija. Občina je zahtevala, da se večfazna gradnja reši z občinskim podrobnim prostorskim načrtom (OPPN), na ministrstvu pa so nato ocenili, da se jim ga ne splača izdelati.
Zdaj ga ne bi več potrebovali, saj so se občinska pravila o prostorskem urejanju v vmesnem času prilagodila mirujočim gradbiščem, a vse skupaj prepuščajo naključju. »V želji po gospodarni rešitvi smo seveda pripravljeni sodelovati z zunanjo javnostjo,« diplomatsko odgovarjajo na pravosodnem ministrstvu. Peterlin pa meni, da ne morejo samo preprosto udobno čakati na pobude, ki jih ni.
»Odgovornost javnega lastnika ni enaka odgovornosti zasebnega lastnika, ki lahko reče, da se ni nihče obrnil nanj. Če že zdaj vedo, da še nekaj let tukaj ne bodo gradili, bi morali pokazati večjo proaktivnost v iskanju funkcije. Bili bi res dober zgled, če bi to naredili.«
Arhitekt in urbanist potrjuje, da je Bežigrad boljša lokacija za sodno stavbo od prvotno predvidenega mesta v sklopu Potniškega centra Ljubljana, ob sodniji bodo lahko uredili tudi park. Dokler ne bo dovolj denarja za tako veliko naložbo, pa imajo več možnosti za začasno rabo. Bolj kot vrtički in parki se v tem primeru Peterlinu zdijo zanimive zamisli študentov, ki bi se jih dalo še izboljšati.
Matjaščeva pa na drugi strani predlaga še bolj preprosto možnost, da bi zgolj odstranili ograje, zavarovali nevarne dele, zatravili območje in očistili zarast. »Pomembno je, da se površina nameni javni uporabi. Če ni pobude za začasno rabo od spodaj navzgor, je vzdrževana prazna travnata površina brez vnaprej določene vsebine povsem dovolj,« je prepričana krajinska arhitektka.
