Kakih 2500 udeležencev kulturnega dogodka je moralo poleg želenega poslušati tudi enourni koncert žvižganja in piskanja skupinice kakih 25 »kulturnikov«, vendar med njimi nisem opazil pobudnika prepovedi koncerta. Pravzaprav je bila slika enkratno simbolična: nasprotniki svobode (pardon, rdeče zvezde) so se postavili neposredno pred prihodnji spomenik sprave in pokazali, kaj razumejo pod spravo. Enoumje, ki ga tako kritizirajo na vsakem koraku, so promovirali na najustreznejšem kraju. Od tega pomembnega trenutka naprej do povezovanja rdeče zvezde s totalitarizmom, ki ga izvajajo politiki ali samooklicani zgodovinarji, zagotovo ne bi smelo več prihajati (oziroma bi morali resni mediji take izjave ignorirati), saj je razmerje sil zelo jasno – manjšina želi vsiliti svoje poglede večini. Ne bo šlo in reakcija naslednjič bo samo še konkretnejša in še bolj množična!
Zato prosto povzemam modre misli govornikov in kulturnikov s koncerta na Kongresnem trgu 29. junija in politikov ter legendarnega komandanta Franca Severja - Frante s slovesnosti na Menini 1. julija:
– Partizanski borci so med drugo svetovno vojno žrtvovali svoja življenja v odkritem boju proti okupatorju, ki je imel načrt izbrisati Slovence z zemljevida sveta ali pa jih potujčiti – druga izbira je bila samo sodelovanje z okupatorjem.
– Tisti, ki so to drugo možnost izbrali, so bili večinoma zavedeni, s prisego okupatorju pa so izgubili vsako možnost opravičevati svoje medvojno protislovensko delovanje. Njihovi duhovni očetje so na koncu vojne poskrbeli zase, svoje zavedene pa so prepustili nemili usodi.
– Sprave ne more biti, dokler se za svoja dejanja druga stran ne opraviči, česar pa očitno nima namena narediti.
– Evropski narodi so vsi po vrsti prepustili zgodovino stroki in pustili težko in boleče poglavje za sabo, nekateri Slovenci pa od obujanja in predvsem poskusov revizije zgodovine živijo in tako onemogočajo mladi generaciji, da bi zadihala in zaživela neobremenjeno ter se posvetila napredku Slovenije.
– Nismo oprostili Italijanom in Nemcem, ki so nas okupirali med vojno, temveč modrim vodstvom povojne Italije in Nemčije, ki so znala in zmogla priznati svoje napake in zločine; mi takega vodstva nimamo.
– Zelo pomembno dejstvo je tudi, da sodelavci okupatorja, čeprav so mu prisegli, nikoli niso uradno (in neuradno) priznali svojega poraza. Pri drugih vseskozi iščejo samo opravičila in izgovore za svoje napačne medvojne odločitve.
– In nazadnje še predsednik republike Borut Pahor: imeli boste zelo resne probleme na letošnjih predsedniških volitvah, za spremembo vas čaka več modrih in odločnih kandidatov, kot ste jih imeli nasproti doslej. Predvsem boste ugotovili, da jih upora proti okupatorju ni sram in da ga spoštujejo ter da so obrnjeni v prihodnost!
Srečo Knafelc, Krvava Peč
