Italija je ponovno postala glavna vstopna točka migrantov v EU. Vanjo je letos prispelo že 83.135 migrantov, kar je slaba petina več kot v enakem obdobju lani oziroma slaba polovica od 181.000, kolikor jih je prispelo na Apeninski polotok v minulem letu. Od zaprtja zahodnobalkanske migracijske poti v ospredje vse bolj prihaja sredozemska migracijska pot (obstaja sicer že več kot deset let), vendar koherentne politike zanjo še vedno ni. Evropska unija poskuša z modernizacijo libijske obalne straže tihotapcem ljudi odhod preprečiti že v libijskih teritorialnih vodah, hkrati pa z različnimi dogovori z afriškimi državami na podsaharskem delu celine tudi zajeziti dotok afriških migrantov v EU. Medtem ko te dogovore sklepa le počasi, težavno pa je tudi stabiliziranje Libije, ki služi kot odskočna deska migrantom v Evropo, se dotok migrantov s pomočjo tihotapskih tolp v Italijo spet stopnjuje – tako kot vsako poletje, ko zavladajo boljši plovni pogoji. Italija zaradi polnih sprejemnih centrov zato bije plat zvona.
Reševanje ni »vlečni učinek« za nove migracije
Srečanje italijanskega, nemškega in francoskega notranjega ministra z evropskim komisarjem za notranje zadeve, migracije in državljanstva Dimitrisom Avramopolousom je bilo namenjeno predvsem iskanju večje evropske pomoči za Italijo, ki je v minulih dneh zagrozila, da bo svoja pristanišča zaprla za ladje nevladnih organizacij, ki v Sredozemlju poleg plovil evropske pomorske misije Sophia rešujejo migrante in jih dovažajo na italijansko obalo. Toda ministri temu predlogu niso sledili, temveč so zgolj solidarnostno nakazali pripravljenost za okrepitev razdelitvenega mehanizma migrantov po drugih državah članicah. Ali bi to vključevalo, da naj bi tudi druge sredozemske države članice sprejemale ladje z rešenimi migranti, kot je predlagala Italija, ni znano. Tudi o teh zamislih bodo v četrtek spregovorili na neformalnem zasedanju notranjih ministrov EU.
Italijanske oblasti nevladne organizacije obtožujejo, da njihovo reševanje migrantov spodbuja vedno več ljudi, da se podajo na to najbolj smrtonosno migracijsko pot čez Sredozemsko morje (zgolj lani jih je pri prečkanju umrlo 4576). Toda v dveh študijah so na Goldsmith Collegeu londonske univerze zavrnili domneve, da reševanje nevladnih organizacij vzpostavlja tako imenovani »vlečni učinek«. Že v evropski agenciji za meje Frontex so ugotavljali, da vlečni učinek migrantov predstavljajo predvsem slabe varnostne in socioekonomske razmere v njihovih domovinah.
Italija poziva k delitvi bremen
Ladje nevladnih organizacij zdaj v Sredozemlju rešijo že skoraj polovico vseh migrantov na vse slabših čolnih. Šest evropskih plovil v operaciji Sophia, ki jim zračno podporo ponujajo trije helikopterji in štiri letala, preprosto ne zmore reševanja migrantov na obsežnem akvatoriju med Libijo in italijanskimi obalami. Po drugi strani je vse več ladij nevladnih organizacij v Sredozemlju en od razlogov, da se delež rešenih migrantov viša. Če so še leta 2014 njihova plovila rešila 1500 migrantov, se je ta številka v letu 2016 povečala na skoraj 47.000 (okoli 26 odstotkov vseh rešenih). Zgolj v letošnjih prvih mesecih so ta plovila po podatkih italijanskega senata rešila že več kot polovico vseh rešenih migrantov. Trojica notranjih ministrov se je s komisarjem Avramopolousom dogovorila za pripravo posebnega kodeksa delovanja teh ladij v Sredozemlju. Spisali ga bodo v italijanskem notranjem ministrstvu.
»Pozivamo k delitvi bremen. To je nujno, če želimo preprečiti, da bi razmere v Italiji postale nevzdržne in bi v družbi, ki se je doslej na vzoren način odzvala na krizo, povzročile sovražnosti,« je dejal italijanski premier Paolo Gentiloni.
Trojica ministrov se je s komisarjem Avrampolousom dogovorila še za večjo pomoč pri urjenju libijske obalne straže, za katero so sicer v Amnesty International opozorili, da čolne z migranti pogosto prestreza pod uveljavljenimi mednarodnimi standardi – z uporabo strelnega orožja. Prav tako namerava četverica pri drugih notranjih ministrih iskati soglasje za okrepljeno evropsko politiko vračanja zavrnjenih prosilcev za azil in preučitev konkretnih možnosti, kako tok migrantov v EU zaustaviti že na libijski južni meji z Nigrom.
